Tiskane izdaje
Kot pravi Ašičeva, si prizadeva rešiti več dreves, če že kostanjev ni mogla. Še zadnji preživeli del kostanjevega drevoreda so posekali zaradi obnove parka. Strokovnjaki so ugotovili, da so bila drevesa bolna, že novembra pa bodo zasadili sto novih rdečecvetnih kostanjev. Ašičeva, ki se je več let profesionalno ukvarjala z drevesi, je prepričana, da tudi večine kostanjev ne bi bilo treba posekati. A končana zgodba je ne zanima. Zato se bo zdaj še bolj borila za drevesa, ki v mestu ostajajo.
Mestna občina Celje je sporočila, da razen 25 divjih kostanjev drugih dreves ne bodo posekali in da za sečnjo ni predvidena niti bukev. Prav ob njej pa gradijo skoraj sto tisoč evrov vredno sprehajalno pot s kolesarsko stezo, ki bo široka 2,2 metra in dolga 536 metrov. Na osrednjem delu bo rahlo izbočena proti Partizanski cesti ob parku, da se bo izognila klančini s Splavarske poti. Prav to si želi tudi Ašičeva ob bukvi: »Ne znam si predstavljati, da bi zaradi kolesarske steze, ki je v korist ljudem, uničili drevo, ki je prav tako v korist ljudem. Kaj pomeni eno kolesarsko stezo premakniti za pol metra zaradi drevesa, ki je raslo sto let ali več!«
Nerazumno?
Delavci na tem delu niso nadaljevali gradnje. Kaj to pomeni za projekt in kako bodo zaplet rešili, še ni jasno. Ašičeva je ogorčena: »Razumem, da so projekti v teku, da jih je treba do konca leta končati. Ampak to drevo je staro sto let! Jaz jih imam 50 in se bom usedla tule gor in bom sedela toliko časa, dokler mi ne bodo povedali, kakšen smisel ima vse to. Kdo je načrtoval kolesarsko stezo čez korenine te bukve? Kolesarji se radi vozimo po senci. Kako lahko daš soglasje za nekaj tako neumnega?«
Neuradno smo izvedeli, da občina ne načrtuje dodatne sečnje dreves, a Ašičeva opozarja, da bodo drevesa s takšnim načinom gradnje zagotovo uničili. To pa ne bo le bukev, ampak vsaj še dva bora in topoli. Ašičeva priznava, da je pri prenovi parka nekaj časa sodelovala: »Navdušena sem bila, ampak na milimetre v načrtih se ne spoznam. Spoznam pa se v naravi, zato lahko povem, da takšna umestitev steze uničuje drevesa. Ko sem videla, da nameravajo spet saditi kostanje, sem nehala upati. Ti so namreč prav tako okuženi kot vsak drug divji kostanj. Za vse te sadike je treba dve leti intenzivno skrbeti. Če mi lahko zagotovijo, da bo imelo sto kostanjev svojega skrbnika, potem bi to že imelo svoj smisel.«
