Sedem desetletij zgod in nezgod

Zgodi se, da reševaleci tudi 33-krat na mesec intervenirajo. Njihovo načelo ostaja prostovoljstvo.

Objavljeno
18. februar 2018 22.45
Blaž Močnik
Blaž Močnik
Tolmin – Naj se javijo prostovoljci, je pred 70 leti pozval ­Janez Vidmar, predsednik Planinskega društva Tolmin, ko je zbiral ekipo gorskih reševalcev. Pa so se tamkajšnji fantje odzvali in postavili na noge postajo gorske reševalne službe (GRS), ki je od daljnega leta 1948 do danes naštela 1342 intervencij – največ v Sloveniji. Tudi v prihodnje naj bo vodilo prostovoljstvo, so poudarili.

Z izjemo bovške občine postaja tolminske gorskoreševalne službe nadzira celotno severno Primorsko. A nekje je bilo treba stvari postaviti na noge. »Po takratni shemi je bil Bovec nekakšna baza, ena enota pa je bil Tolmin. Leta 1952 je bila na Tolminskem velika snežna ujma in po tem letu so začeli resneje delovati,« je povedal neutrudni kronist tolminskega planinskega društva Žarko Rovšček. Operativne skupine danes delujejo še v Kobaridu in Podbrdu, v pripravljenosti so člani na Ajdovskem in Idrijsko-Cerkljanskem. Skupaj pokrivajo 13 občin.

Danes imajo člani tolminske postaje toliko dela, da njihovo pomoč dojemamo kot samoumevno. V sodobnem času so nenehno na preizkušnji. Če so namreč v prvih 60 letih našteli 553 posredovanj, so jih zgolj v zadnjem desetletju kar 790. Za prvih 100 intervencij so potrebovali 40 let. Leta 2012 so prvič našteli več kot 100 posredovanj v enem letu. »To kaže, da smo zdaj precej bolj obremenjeni, da je precej več reševanja in precej več športov, s katerimi se ljudje ukvarjajo,« je povzel tajnik GRS Tolmin Miljko Lesjak, ki zadnja leta fotografira svet po nesrečah: »Današnji ljubitelj narave ne gre avgusta na Triglav, temveč pleza, kolesari po hribih, jadra na nebu ...«

Raje zaman kot ne iti

Zaradi tega morajo biti reševalci vedno pripravljeni. Pokličejo jih prav za vse – lani 98-krat. V večini primerov se vse skupaj konča s srečo v nesreči, toda črta med nezgodo in tragedijo je lahko zelo tanka. Lani so v statistiko zapisali sedem smrtnih primerov in 32 hudo poškodovanih. Pričakovano je največ dela v poletnih turističnih mesecih, prav tako pričakovano se v nezavidljivih razmerah znajdejo tujci, ki ne poznajo lokacij in krajevnih imen, pogosta težava je tudi jezik. »Nesreča na pobočju Stola je lahko vse, kar nam sporočijo. Greben gore pa je dolg kar 16 kilometrov,« je ponazoril Lesjak.



Ne oklevajo niti, ko ne gre za človeška življenja. Foto: Miljko Lesjak/GRS Tolmin

Vajeni so vsega, a kljub temu izstopa delovna nesreča v črpalni hidroelektrarni Avče, ki se je usodno končala za dva tamkajšnja delavca, enega pa jim je uspelo rešiti – iz 170 metrov globokega jaška. »Nismo vedeli, ali bomo sploh lahko potegnili reševalca iz takšne globine.«

Ne gre vedno za reševanje ljudi. Tudi čredo ovac je že bilo treba reševati s Krna, spraviti z neprehodnega območja do civilizacije ustreljenega 240-kilogramskega medveda, med drugim so morali odstranjevati stotnijo ovčjih kadavrov, ki jih je pokončala strela v gorah. Na teren jih spravi tudi senzorska luč. »Ni bilo prvič, da smo zaman šli na teren. Skoraj vso noč smo iskali, kdo nas kliče na pomoč z lučjo. Pokazalo se je, da je burja premikala veje in prižigala luč. Ampak nekdo mora preveriti, in kdo bo šel na teren, če ne gorski reševalec.«

Profesionalna prostovoljnost

Samoumevna prisotnost na vseh nemogočih krajih je lahko breme predvsem za delodajalce. »Lastniki podjetij niso zadovoljni. Lahko se zgodi, da gre reševalec tudi 33-krat na mesec 'v akcijo', kot se nam je že zgodilo. Le kdo bi bil zadovoljen, da bi vsak dan odšel z dela in ne bi dokončal tistega, za kar je plačan,« je priznal Miljko. Nesebična pomoč, ki jo neredko spodbudi podcenjevanje zahtevnosti in precenjevanje lastnih sposobnosti, vendarle lahko pusti posledice tudi reševalcem. Nismo supermani, priznavajo.

»Po intervenciji naredimo analizo, kako je šlo in kako smo. Pozitivno je, da se ozračje spreminja in da ni več tabu, da se slabo počutiš, da imaš težave s spanjem in da te nesreča zasleduje,« je pojasnil psiholog Žarko Trušnovec, ki že 17 let vodi GRS Tolmin. Eno od terapevtskih zdravil je tudi črni humor, česar gorski reševalci ne skrivajo. Toda ... »To je način za neposredno vpletene reševalce. Je pa res treba paziti, da je to v najožjem krogu, ne pa za točilnim pultom. Žrtev nesreče ima svoje bližnje, ki naše stiske ne bi razumeli tako,« je dodal.

Trušnovec je poudaril, da naj bo prostovoljstvo še naprej vodilo gorske reševalne službe. Četudi bi zaradi porasta nesreč in nenehnih klicev na pomoč pričakovali profesionalne enote. »Od države dobimo 30.000 evrov letno, kar ni dovolj niti za dve letni plači. Če bi bila dva zaposlena, bi prostovoljci rekli, naj gresta reševat tista dva. Gasilci imajo enako težavo. V Švici v najbolj gorniških predelih rešujeta vojska in policija, drugje po svetu pa je enako – prostovoljci.« V isti sapi je poudaril, da se helikopterski del reševanja še bolje organizira in profesionalizira. »Obstoječi sistem ne more iti v nedogled. Zdravnikov letalcev gorskih reševalcev primanjkuje, v Sloveniji jih je 15. To mora biti del organizirane profesionalne službe,« je poudaril.