Sejalec svetlobe, ki svete trenutke najde v kapeli in v hlevu

Zjutraj, ko so bili hribi Zgornje Savinjske doline še v meglicah, je previdno odprl leso. Kobila Kapra se namreč prosto sprehaja po velikem vrtu. Sedela sva zunaj, obdana z zdravilnimi zelišči, okoli katerih so brenčali čmrlji. Kapra je občasno pridirjala mimo, Karel Gržan pa se je zasmejal: »Obad je bil in gospa so ogorčeni.« Z živalmi ima poseben odnos. Razumljivo, saj ga je rešila Batosta. Kobila. »Žival ne pametuje, ampak samo sočustvuje. V miru, v spokojnosti. In ti ponudi obnebje te spokojnosti. Ljudje preveč pametujejo, modrujejo, svetujejo. Živali pa so preprosto spokojne, mirne, izjemno zaznavajo in se odzivajo na ...