Seme razdora

Če bodo vladni poslanci, ki so doslej podpirali zakon o verski svobodi, skupaj z manjšinskima poslancema danes še enkrat uredili vrste, bo zakon, na katerega čakamo že od konca leta 1993, vlada pa ga je sprejela že februarja lani, sprejet. Ustavni zakon za sprejem ustave je omenjeni datum določil kot rok, v katerem je treba z ustavo neskladne zakone uskladiti. Na to se velja spomniti, saj so nasprotniki zakona prepričani o njegovi protiustavnosti. Med njimi so zelo glasni tudi tisti, ki so več kot deset let imeli v rokah škarje in platno, ne pa tudi dovolj politične volje in poguma, da bi se dela vsaj resno lotili.

Nekoliko naivno je morda pričakovanje, da bo s sprejetjem zakona o verski svobodi konec pretiranih (glede na evropske zglede) spopadov med privrženci in nasprotniki institucionalne religije. Gotovo pa je zakon o verski svobodi skupaj z vatikanskim sporazumom, ki so ga ustavni sodniki spoznali za skladnega z ustavo, mejnik v prizadevanju, da cerkveno vprašanje ne bo netivo v predvolilnih spopadih. Ustavni opredelitvi ločenosti države in verskih skupnosti je z njim dan prijaznejši okvir. Naklonjenost verskim skupnostim je za del slovenske miselnosti, ki za seboj vleče breme preganjanja cerkva (in še posebej na papeža vezano katoliško cerkev), kar huda travma. Je spremljevalec preobrazbe slovenske levice, ki v soočenju z lastno krizo išče nove vrednote in je na poti odpravljanja grobih izrazov ideološkega zaostrovanja. V tej, lahko bi rekli skoraj zadnji tranzicijski pasti, se v (gmotnem) pohujšanju lahko ujamejo tudi verske skupnosti, če kot pomemben del civilne družbe ne bodo sposobne ljudem ponuditi moralnega zgleda.

Verjamemo pred televizijskim občinstvom izrečenim besedam predlagatelja alternativnega zakona – z njim je poskušal v minulem letu upočasniti sprejetje vladnega zakona o verski svobodi – da največja opozicijska stranka zaradi njega ne želi spodbujati razdora med vernimi in nevernimi. Obeta se nam torej le ustavna presoja, ne pa tudi referendum. Zaradi zakona pa kljub vztrajanju pri obstrukciji upokojenske stranke tudi nič ne kaže na razdor v koaliciji.