John McCain med slovenskimi borci

Andraž nad Polzelo – Nekdanji kandidat za predsednika ZDA in predsedujoči odboru za oborožene sile v ameriškem senatu John McCain je na povabilo predsednika Boruta Pahorja obiskal Slovenijo. Slovenski spomin na posadko bombnika, ki je strmoglavil med griči v bližini Andraža nad Polzelo, je senatorja ganil.

Ameriški bombnik B-17 je strmoglavil 19. marca 1944. Tistega dne je zavezniška vojska nad tovarno Styer v Avstriji poslala 234 bombnikov, vendar je bilo območje prekrito z oblaki. Letala so dobila nove cilje in bombnik, ki ga je posadka imenovala Dark eyes (Temne oči), je bil namenjen nad Celovec. Nemški pilot ga je zadel, ko je letel nad Celjem, na tla je zgrmel v Andražu. Umrlo je osem članov posadke. Preostala dva, ki sta se rešila s padali, je ujel nemški polk iz Celja. Vojno sta preživela v različnih taboriščih. Osem umrlih Američanov so v Andražu pokopali domačini. Že leto po vojni so jih prekopali, pred tremi leti pa so na andraškem pokopališču postavili spominsko obeležje hrabrim Američanom. In Andraž postaja središče slovensko-ameriškega prijateljstva, kot je dejal predsednik Borut Pahor.

Letos se je svojim rojakom poklonil senator John McCain. Sam ima za sabo grozljivo izkušnjo v vietnamski vojni. Tako kot ameriški vojaki, ki so pot sklenili nad Andražem, je bil tudi McCain sestreljen. Na njegovi 23. misiji 26. oktobra 1967 je njegovo letalo zadel ruski izstrelek. McCain se je izstrelil iz letala, pri tem si je zlomil nogo in obe roki, s padalom pa pristal v jezeru, kjer je zaradi težke opreme, ki jo je imel na sebi, skoraj utonil. Ko je vendarle prišel na površje, se je njegova kalvarija šele začela.

Pet let in pol je bil zaprt v Vietnamu, večkrat na robu smrti. Zdravljenja njegovih poškodb ni bilo. Bil je pretepan, mučen, dve leti je bil zaprt popolnoma sam v sobi brez oken s pločevinasto streho, kjer je bilo vroče kot v peklu, je opisal v daljšem članku, ki je bil objavljen dva meseca po njegovi vrnitvi v ZDA. Dogajanje v Andražu in tudi podobnost usod sta se ga dotaknila, vendar o svoji izkušnji ni želel veliko govoriti: »Da, tudi dva člana posadke Dark eyes, ki sta preživela, sta bila vojna ujetnika. Vendar to je bila povsem drugačna vojna kot vojna, v kateri sem bil sam. Ameriško ljudstvo ni podpiralo tiste (vietnamske, op. p.) vojne, medtem ko je podpiralo vse, kar smo počeli v drugi svetovni vojni. To prinaša veliko spominov na prijatelje, ki sem jih poznal in izgubil. Presenetljivo je, da se v tako majhnem kraju v tej državi spominjajo Američanov po več kot 70 letih. Globoko se me je dotaknilo in nameravam vsem, ki jih poznam, povedati, kaj je bilo tu narejeno. To je več kot čudovito. Je navdihujoče.« Kako je preživel krutosti in kakšni so ti spomini, pa je bil kratek: »Služil sem z dragimi in ljubimi prijatelji. Bilo mi je v veliko čast služiti z drugimi junaki.«

Cilj: svoboda

McCain je v Andražu omenil dolga leta prijateljstva ZDA in Slovenije, od druge svetovne vojne do članstva v Natu in s tem sodelovanja v misijah na Kosovu, v Afganistanu, Iraku in boju proti Islamski državi. O sredstvih, ki jih Slovenija namenja obrambi, je mirno odvrnil: »Seveda bi radi videli več denarja, ampak dejstvo je, da ta država prispeva zelo veliko. Enajstega septembra ni bila napadena Slovenija, ampak ZDA. Slovenija skladno s petim členom (Natove ustanovne listine, op. p.) pomaga v Afganistanu in za to smo zelo hvaležni. Pomembno je tudi sodelovanje slovenske vojske z nacionalno gardo Kolorada.« McCain se je med obiskom v Sloveniji srečal tudi s pripadniki Slovenske vojske v Vojašnici Petra Petriča v Kranju, ki bodo kmalu potovali na misijo v Latvijo.

Dan pred McCainovim obiskom je minilo 25 let, odkar so ZDA priznale Slovenijo. Pahor in McCain sta po pogovorih dejala, da bosta državi nadaljevali dobro sodelovanje, sodelovanje z mednarodno skupnostjo in se zavzela za mirno reševanje sporov. »Naši odnosi, še posebno v Natu, so pomembnejši kot kadarkoli po koncu hladne vojne,« je poudaril McCain. Izpostavil je še dogajanje na Bližnjem vzhodu in petkov ameriški napad v Siriji, ki je po njegovem mnenju »pomemben prvi korak v boju proti grozodejstvom in kršitvam vseh standardov vedenja, ki so se zgodili v Siriji«. Po njegovih besedah ne gre le za kemično orožje, ampak tudi kasetne bombe in druge načine pobijanja. Zavzel se je za prizadevanja za ustavitev »morije«.