Tiskane izdaje
V Radečah so si oddahnili: prevzgojni dom, edina slovenska institucija za prevzgojo mladih, iz občine ne odhaja, temveč ostaja najemnik kompleksa zgradb v lasti Družbe hčera krščanske ljubezni svetega Vincencija Pavelskega. Ministrstvu za pravosodje oziroma upravi za izvrševanje kazenskih sankcij je zgolj dva dneva pred iztekom uspelo najemno pogodbo podaljšati za pet let.
Podaljšanje pogodbe ni bilo samoumevno, saj je bilo na državi v preteklosti že nekajkrat slišati pomisleke o previsoki najemnini (dobre tri evre za kvadratni meter, o.p.) in tudi grožnje s selitvijo na cenejšo lokacijo. Med drugim so omenjali tudi celjske zapore. A s selitvijo iz Radeč vsaj še pet let ne bo nič. Neuradno zato, ker država tako in tako ni imela alternative.
Celjski odvetnik Marjan Feguš je za Delo potrdil, da so sestre usmiljenke tokrat pristale celo na nižjo najemnino od dosedanje. Koliko natančno jim bo Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij za najem skoraj 3000 kvadratnih metrov površin plačevala poslej, ni povedal. Po zadnjih javno dostopnih podatkih je letna najemnina znašala dobrih 10.500 evrov. Feguš navaja dva razloga za takšno odločitev sester: "Iz naklonjenosti do zaposlenih v Prevzgojnem domu Radeče, ki bi jim sicer grozila izguba zaposlitve oziroma delo v bistveno poslabšanih pogojih in tudi iz tolerantnosti do šibkega državnega proračuna."
Radeški župan Tomaž Režun ne skriva, da bi izguba petdesetih kakovostnih delovnih mest v Prevzgojnem domu močno vplivala tudi na že tako visoko brezposelnost v občini. Polega tega ne gre zanemariti dužbene sprejemljivosti "problematične" institucije, ki so jo Radečani v teh letih sprejeli. V njej je na prestajanju vzgojnega ukrepa dobrih dvajset mladoletnikov ali na vsakega dva zposlena, ki državo na mesec stanejo približno toliko kot letni najem zgradb.
Zato je toliko bolj nerazumljivo, da država po večkot dvajsetih letih še kar ni zaključila denacionalizacijskega postopka, v katerem je še vedno okrog 3000 kvadratnih metrov površin v kompleksu sester usmiljenk. Ali kot pravi Feguš:"Država sestram niti po dvaindvajsetih letih ni bila sposobna dokončno (ali vsaj delno) sanirati škode, povzročene z zaplembo premoženja."
Primer sester usmiljenk so si doslej neuspešno podajali že trije resorji: "Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je denacionalizacijski zahtevek predalo v obravnavo ministrstvu za kmetijstvo in okolje, to pa ga je po treh letih vrnilo v obravnavo ministrstvu za okolje in prostor, pri čemer je bila uradna oseba, ki je postopek vodila, ista."
.
