Seže Krebsova dlje od Viranta?

Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs ne meri na pravo občinstvo z javno razpravo o odpravi okrajev pri volitvah poslancev in o manj koruptivni ureditvi nadzora volilnih kampanj.

Objavljeno
10. november 2009 20.22
Peter Jančič
Peter Jančič
Peter Jančič
Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs ne meri na pravo občinstvo z javno razpravo o odpravi okrajev pri volitvah poslancev in o manj koruptivni ureditvi nadzora volilnih kampanj. Predlogi niso novi, doslej pa so jih zavračali politiki, in ne javnost. Popravke zakonodaje, denimo tiste, ko stranke celo računskemu sodišču prikrivajo, kdo jim je dal večino denarja za kampanje, v medijih zahtevamo že dolga leta.

Glede volilnih sistemov je razpravo o odpravi okrajev leta 2003 uradno sprožila takrat vladajoča LDS za volitve leta 2004. Leta 2000 so poslanci, da bi se izognili uzakonitvi večinskega volilnega sistema, v ustavo zapisali, da jih bomo konkretno izbirali, in ne le dodeljevali glasov strankam. Že takrat bi moral biti volilni sistem spremenjen. A večine, da bi zapisano v ustavi še uzakonili, ni bilo nikoli, ker je preveč poslancev menilo, da imajo po ureditvi, ki je po ustavi ne bi smelo biti, več možnosti za izvolitev.

Sistem volitev poslancev sicer ni najslabši na svetu. Še slabši je sistem volitev državnih svetnikov, ki jih državljani sploh ne volimo. A delu poslancev zagotavlja možnost izvolitve, ki bi bila v alternativnem, za volivce bolj preglednem sistemu manjša. Priložnost, da Krebsovi uspe, je z enakim predlogom tokrat nekoliko večja kot v preteklosti. Po zadnjih volitvah sta v parlamentu dve tako veliki stranki kot še nikoli. Že glasovi SD, SDS in Zaresa, ki mu pripada ministrica, bi zadoščali za dvotretjinsko večino in uresničitev tistega, kar so poslanci LDS, SLS, SD in Desusa ljudem s spremembo ustave obljubili leta 2000, da bi se izognili večinskemu sistemu volitev poslancev, ki ga je zahtevala SDS.

Podobno za skupnost dobre, a zaradi drugačnih interesov politikov doslej neuresničene zamisli ponuja Krebsova pri spreminjanju zakonodaje o volilnih kampanjah. Nekdanji minister Gregor Virant je v prejšnjem mandatu dosegel izboljšave, ki pa se največje napake sistema niso niti dotaknile. Glavna »napaka« je: iz poročil strank po volitvah ni mogoče ugotoviti, od kod jim denar za kampanje. Zakon določa to prikrivanje, ki povečuje tveganje koruptivnih ravnanj. Pri volitvah, ko gre za biti ali ne biti, so politiki za korupcijo občutljivi. Če je darilo prikrito, ga je laže vrniti s posli, položaji ali ugodnimi zakonskimi rešitvami. Ni tveganja, da bi koga zasačili.

Zakon določa vsaj to, da strankam in kandidatom denarja ne smejo podarjati podjetja, ki so v državni lasti. Onemogoča pa, da bi kdo to preveril. Še računsko sodišče ne more, ker jim po zakonu stranke pošiljajo »prazna« poročila. Pa tudi seznama podjetij, ki so v državni ali javni lasti, da bi revizorji lahko kaj preverjali, če bi že imeli podatke, ni.

Da bodo stranke morale razkriti vse, je napovedovala že vlada Janeza Janše. A se to ni zgodilo. Zdaj manjši korak, da bi stranke razkrile vsaj vsa podjetja, ki so jim nakazovala denar (ne pa posameznikov), ponuja Krebsova. Zmanjšale bi se možnosti za goljufije in korupcijo, sistem bi bil boljši. Celo v ZDA morajo kandidati, ki želijo državno sofinanciranje kampanj, razkriti tiste, ki so jim podarili denar, posebno skrbno nadzirajo dotacije podjetij. V Sloveniji iz proračuna stranke prejmejo večino denarja za poslovanje in kampanje.

V razpravi, ki jo sproža, lahko Krebsovi le zaželimo, da bi ji uspelo. A štelo bo, kako se bo končalo v parlamentu, kjer se za Viranta ni najbolje izteklo.

Iz sredine tiskane izdaje Dela