Shodil, obiskoval in dosanjal Abitante

Popustil je mestno rabo, Martin, in šel – v Abitante. Približno takole bi lahko, aludirajoč na Prešernovega Orglarčka, opisali žitje 20-letnega Martina Periča iz – Abitantov, istrske vasice, dolgo simbola zapuščenosti, danes vstajenja, novega življenja, mladosti.

Srečava se naselje prej, v Brezovici pri Gradinu. Prišel je na sendvič, fantič, težko je reči droban, zagotovo pa na prvi pogled nikakor nekdo, ki nelahko pezo vsakdanjika naokoli sam prenaša. Skoraj sam.

Z avtoceste je treba dol za Črni Kal, pa odcep za Buzet, pa nato v Kubed, Gradin, Brezovico. In še od tod se peljeva nekaj kilometrov, deloma po asfaltu, deloma dediščini gospoda Mc Adama. Ustaviva se tik Abitantov. »Tu imamo vinograd, 1,5 hektara, več kot 3000 trt refoška, več kot 400 malvazije, to sta avtohtoni sorti, pa še širili se bomo.« Doda, kako ima roko nad vinogradom njegov oče Gracijan.

Saj pozneje mi razloži, potrdi, kar se mi zazdi kojci: »Sošolci v srednji šoli v Piranu so mi govorili, da se obnašam, da govorim kot 60-letnik.« Ker je delu dal velikansko prednost pred zabavo. In me, komaj izstopivši iz najstništva, spelje nazaj, v preteklost.

Zadnji otroci

»Moj oče, njegov brat in sestra so bili zadnji otroci, ki so zapustili Abitante v poznih šestdesetih letih.« Šli so proti Kopru. Zadnja prebivalka Abitantov, vasice v Istri – prebivalci si rečejo Bitanjci –, je umrla leta 2000, znana je bila kot »Dalmatinka Ika«. Od preloma tisočletja do leta 2006 oziroma 2007 v Abitantih nihče ni živel stalno. Martin takoj pove, da je bila včasih Istra ena sama, »mi pa Istrijani«, nobene slovenske, hrvaške pokrajine. Zdaj je drugače, mejna rampa je streljaj vodne pištole od hiš. A desetletja propadajoča vas je od začetka devetdesetih let vstajala od mrtvih, deset družin se je odločilo za obnovo hiš. »Ljudje, ki so v Abitantih živeli kot otroci in občasno prihajali kot vikendaši.« Saj zdaj obstaja interes za obnovo in naselitev hiš, »pa je skoraj nemogoče zaradi dediščinskih zapletov. Ena parcela, dvanajst lastnikov.« V Abitantih zdaj živi šest ljudi, uradno menda trije več. »Jaz sem najmlajši, tu sta tudi moja sestrična in njen fant.« Tako ali drugače, s polnimi pljuči ali pa še bolj na škrge v vasici diha deset hiš.

»Ko se je naša družina začela vračati, so bili od domačije le zidovi, streha pa ne.« Smeli so le obnavljati, recimo »od zunaj zafugirati zidove«, saj poznate, istrska suha gradnja, kamen na kamen, nikakršnih veziv, ničesar dograditi, spreminjati, saj »je vas pod spomeniškim varstvom«. Skoraj vse so postorili sami. Odkar je Martin shodil, »sem prihajal sem vsak konec tedna, vedno ko je bilo treba kaj pomagati«. In vedno si je predstavljal, da bo nekoč živel tu. Nekateri sanjajo vse življenje, Martinu se je zgodilo, ko bi moral še globoko sanjati.

Po gimnaziji se je vpisal na koprsko fakulteto za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, smer sredozemsko kmetijstvo, zdaj je v drugem letniku. V Abitantih živi dve leti, sam, oče pride skoraj vsak dan, »še omahuje med Izolo in Abitanti«.

Po domače se hiši reče Grondali, fant živi »na 55 kvadratih«, urejena je kantina, en prostor je za sode, drugi bolj pokuševalni, »če gostje pridejo«. Hlev je ločen, čeprav »mene ne bi motilo, če bi bila živina pod hišo, kot nekoč, pa oče pravi, da se ne spodobi«. Več?

Tekoče vode ni, čeprav je območje izjemno vodnato, »kamorkoli zavrtaš, je voda, v vasici je 14 štirn«. Televizijo 20-letnik ima, pogleda jo mogoče zvečer, kar pač lovi, GSM-signal je slab, »internet sem si uredil, hrvaškega, brezžičnega«. Brez interneta ne gre, ne v Abitantih ne kje drugje, če fant študira. Ja, poleg tega, da je sam svoj gospodar, je bil od januarja skoraj vsak dan na faksu. Sam svoj gospodar, nekoč sam svoj gospod.

Martin je začel z živinorejo, »imam dve kravi, eno boškarinko in eno mešanko«, prva je breja. Boškarinka, mi razlaga, je istrsko govedo, izjemno močno, uspešno, poslušno, delavno kot traktor.« Čeravno ima skoraj po definiciji slovenske lastnosti, »jo Hrvati zaščitijo kot avtohtono pasmo«. Ne sme prečkati meje, Martin jo uradno dobi prek KGZ Nova Gorica. Zdaj ko je Hrvaška v Uniji, bo poleg pretoka misli in sorodnosti tudi pretočnost boškarink množičnejša. A če navadna kravica da vsak dan 20, lahko tudi 40 litrov mleka, ga ima boškarinka le za tele, sedem litrov. Ima pa menda super meso.

Naše in lepo njihovo govedo si ogledava v hlevu, pred njo vrvi po kozje, ducat meketavk ima Martin, ženski del za mleko, kozliče za meso. In »lani sem nekaj poskušal s sirom«. Potreboval bi opremo, a je draga, pa vsaj 30 koz. Sredi travišča, pod drevesom, je prikolica. Spredaj zapuščena, zadaj pa je kot v panju – nekoč ljudem v oddih, zdaj čebelam v bivanje in delo. »Čebele imam že od osmega razreda osnovne šole.« Ima tudi nekaj sadja in zelenjavo ... »Želel bi postaviti kmetijo na noge, kot je bila, mamo Nevio skrbi, »ko sem sam za vse, a je tudi ponosna, oče je mogoče ponosen, pa ne sme preveč pokazati pa tudi malo me 'bremza',« saj ve, koliko dela se nagrmadi. Velikokrat pomaga tudi stric Severino. Martin ima dva brata, eden je gostinec, drugi zasebnik, eden starejši 14, drugi 17 let.

Faks vsak dan, doma pa kmetija? »Ko je žival na paši, ni treba ves dan biti zraven, ko je v hlevu, je v hlevu.« Vsak dan jo je seveda treba pogledati, »živali so me vedno veselile«. Pa sezonska dela, priprava drv, oranje, povrtnine, vinograd, čebele, košnja, zdaj sajenje oljk. »Krčimo gozd, nekaj lesa prodamo, veliko ga je za kurjavo.«

Zdaj se mladi Bitanjec, kmet, s svojim delom ne more preživljati, zato študira. »Za znanje, širše obzorje.« Pa še: »Imamo načrte za turizem, predvidevamo tri apartmaje, kuhinjo in skupni prostor.« Ampak je še v povojih.

Dogaja se

Samota, osamljenost? »Kje pa, ves čas se kaj dogaja, za konec tedna nas je veliko pri hiši.« Kuha si sam, trgovina je v Brezovici »ljudje v Krajevni skupnosti Gradin se zelo dobro razumemo, pomagamo si, držimo skupaj. Tukaj je drug pogled na svet kot v mestu.« Verjetno ne le drug pogled, tudi drug svet. Za marsikoga na srečo. Ko se mladi družijo, »pojemo iz veselja, ne pa zato, ker smo pijani«. Martin mi, izvem pozneje drugje, pozabi povedati, da je harmonikar, ki vesele družbe gor drži. »Jaz nisem divji človek, zelo rad grem med ljudi.«

Prihodnost, družina? Seveda razmišlja Martin tudi o tem, toda »kar sem po mestu gledal, ne bo kruha«. Pravi, da potrebuje sorodno dušo, pomoč, skupno točko, »ne posedanja po kavčih. Voz morata oba vola vleči.«

Ne pretirano na dolgo: »Uživam. Ko zjutraj pogledaš skozi okno, pa doživiš naravo ...« In ona samonanašalna, ki ne pove nič, pa obenem vse: »To je to!« Lahko jo izreče vsak, ko je dosegel, po čemer je segal.

Zunaj vroče, v kantini skoraj prehladno za kratke rokave, greva pod sonce, po vasi. Tam so murve, »nekoč so vaščani gojili sviloprejke, tisočletni zidovi brez minljivih streh, značilni oboki pa baladurji, nekakšno stopnišče z balkončkom, na začetku vasi hrast, star več kot tristo let, pri eni naseljenih hiš »dve trti, stari več kot 150 let, izjemno dobro obrodita, zavarovani sta kot avtohtoni, po imenu abitanti, grozdi so malo bolj zračni, jagode bolj okrogle, tudi listi, pa nazobčani«.

Fant omeni, kako so bili Abitanti že zdavnaj po refošku znani, in mi za konec ponudi glažek. A ker pride sosed in opozori, da te dni razsaja akcija 0,0, alkohola v krvi, nagnem le en odmerek. Bil je dober.

A gotovo kapljica najbolj prija potem, ko je vse opravljeno, tudi če se opravlja več ur, ves dan, iz dneva v dan. Če se iz veselja. To pa mestni teže razumemo.

P. S.: Abitanti je tudi italijanska beseda. Pomeni prebivalce. Bo držalo.