Tiskane izdaje
Ljubljana – Pomočnice in pomočniki vzgojiteljic bodo s protestom Za dostojne plače prihodnji četrtek opozorili, da njihov položaj še vedno ni urejen. Sogovornici iz ljubljanskega vrtca Jarše protest podpirata, ker je, kot pravita, s plačo pomočnice težko preživeti.
Da bi zvišanje plač pomočnikom in pomočnicam vzgojiteljic pomenilo »dodatne finančne obremenitve, ki jim v dani situaciji lokalnih skupnosti, ko te v celoti financirajo plače zaposlenih v vrtcih, občine ne bi bile kos«, so sicer ta teden sporočili iz skupnosti občin. Toda Branimir Štrukelj iz sindikata Sviz opozarja, da so pomočnice vzgojiteljic trenutno najbolj »nezadovoljna skupina v sistemu vzgoje in izobraževanja«, saj njihove plače včasih ne dosežejo niti 600 evrov neto.
Kakšno je bilo dopoldne v vrtcu? Kakšno je delo pomočnice vzgojiteljice?
Mija Kurtović: Pomeni stoodstotno odgovornost in angažiranost, svoje probleme moram pustiti pred vrtcem, ker otroci zahtevajo visoko motivacijo. Pričakujejo, da bom dobre volje, saj ne morejo razumeti, da imam morda težave.
Sanela Prpič: Ta poklic jemljem kot poslanstvo. Kdor ga ne opravlja s srcem, ni za vrtec. Pri tem ne odtehta plača, ampak zadovoljstvo otroka, da ko ga starši popoldne pridejo iskat, vpraša, ali že mora domov. To je pika na i, ki jo da ta poklic. In hkrati znajo otroci človeka spraviti v dobro voljo.
Kako, denimo?
Sanela Prpič: V to me skorajda prisilijo s svojo igrivostjo, radovednostjo in čudenjem nad vsem. Enostavno potegnejo me v svojo igro. Zahteva pa to delo veliko odgovornosti in zato imamo vedno štiri oči, ne samo dvojih. Vedno štejemo, opazujemo, predvidevamo.
Ob napovedi protesta so v sindikatu opozorili, da kljub vse zahtevnejšemu delovniku, veliki odgovornosti in obveznostim, ki se z vsakim letom še povečujejo, za svoje delo pomočniki in pomočnice vzgojiteljic niste ustrezno plačani.
Mija Kurtović: Drži. Moja plača je malo nad minimalno. V banki na primer ne morem dobiti kredita, kako drugače pa se tudi ni mogoče postaviti na lastne noge. In potem kdo še vpraša, kako to, da še živim doma. Poleg tega na delovnem mestu ne morem napredovati, čeprav izpolnjujem vse pogoje in imam tri leta delovne dobe, saj so napredovanja zamrznili in je bilo vmes eno leto nenapredovalno. Upam, da bom vsaj zdaj lahko.
Sanela Prpič: Le če ne bo novih varčevalnih ukrepov in bo vlada spet zamrznila napredovanja. Imam dvanajst let delovne dobe, pa sem napredovala samo dvakrat. Po starem sistemu, ko še ni bilo varčevanja, raznih točkovanj in ocenjevanj, je bilo napredovanje avtomatično vsaka tri leta, tudi zaradi delovne dobe. Seveda si moral biti uspešen in ne imeti pritožb, toda imel si možnost napredovati. Zadnjih deset let, mislim, pa tega ni več.
Za kakšno točkovanje in ocenjevanje gre?
Sanela Prpič: Ravnatelj nas vsako leto oceni. Ocenjuje tudi opravljanje dodatnih aktivnosti. Veliko je tudi izobraževanj, ko se moramo popoldne vrniti v oddelek, in to je delovna obveznost, stroškov pa nihče ne povrne. To kdaj povzroča slabo voljo v kolektivu. Raje bi podaljšali pol ure, kot pa se pozno popoldne znova vračali. In tega je iz leta v leto več. Težava je, da je to povezano s stalnim dokazovanjem, in to čeprav smo v tem poklicu predvsem zaradi otrok. Toda sistem nas pelje v to, da je pomembno zbirati potrdila in točke, ker vse to prinese boljšo oceno.
Obe vzgojiteljici iz vrtca Jarše protest podpirata, saj je treba anomalije odpraviti. Foto: Roman Šipić
Ne šteje pa, denimo, da se otroci radi vrnejo?
Sanela Prpič: Ja, ni pomembnih 24 nasmejanih otrok, ampak to, da sem se udeležila tega ali onega seminarja ali sodelovala pri tem ali onem projektu.
Mija Kurtović: Za to ni krivo vodstvo, tudi nad njim je namreč nekdo. Problem je v državi in celotnem sistemu. In otroci v njem žal postajajo številke. V sistemu je pomembno samo, koliko otrok je bilo vključenih v dejavnosti, kaj so dejansko doživeli, pa ne šteje. Vrnimo se spet k otrokom.
V sindikatu pravijo, da je treba zmanjšati »nesprejemljivo veliko vrzel med plačo pomočnice in plačo vzgojiteljice«, toda ne na škodo slednjih. Kdaj je nastala takšna razlika?
Sanela Prpič: Na delovnem mestu pomočnice vzgojiteljice so bile zaposlene z izobrazbo medicinskih sester, babic in varušk, potem se je zakon spremenil in se od pomočnic zahteva pedagoška izobrazba, torej štiriletna vzgojiteljska šola, medtem ko morajo imeti vzgojiteljice sedmo stopnjo izobrazbe. Pred tem razlika ni bila tako velika in ni bilo čutiti hierarhije, češ ona je vzgojiteljica, jaz sem pa samo pomočnica. Čeprav je v izobrazbeni stopnji razlika, in je prav, da se to pozna tudi pri plači, je po mojem prevelika. Tudi zato, ker pri opravljanju dela ni razlik, saj delamo vse skupaj, v parih, tudi vsa načrtovanja in priprave.
So delovne obveznosti torej primerljive?
Sanela Prpič: Ja, s tem da je na papirju pri pomočnicah zapisano, da sodelujejo, pri vzgojiteljicah pa, da vodijo. Toda vse to delamo v tandemu. Pomembno je, da sodelujemo in smo pri tem enakovredni. Je pa desetega v mesecu, ko pride plača, to razliko vendarle čutiti.
Se nameravata udeležiti napovedanega protesta?
Sanela Prpič: Podpiram ga, ker je te anomalije treba odpraviti.
Mija Kurtović: Tudi jaz, vendar nisem aktivistka, da bi šla na ulico. Naj se to uredi z dopisi in dogovarjanjem.
V Svizu opozarjajo, da že leta pozivajo vlade, da bi pomočnicam in pomočnikom prisluhnili ter ustrezno ovrednotili njihovo delo, a se to ni zgodilo.
Sanela Prpič: Potem pa bi morda bilo dobro iti. Naše delo je treba primerno ovrednotiti, od odgovornosti in časa, ki ga namenimo delu, do vseh obveznosti zunaj delovnega časa. Veliko kolegic je odšlo iz vrtca ravno zato, ker je s plačo pomočnice težko preživeti. Tudi sama sem dobila ponudbo iz Nemčije, toda vsak ne more kar oditi. Tu sem doma, tu sem se izobrazila, in da na delovnem mestu z delom, ki ga opravljam s srcem, ne morem zaslužiti za dostojno življenje, je res žalostno.
Se je po napovedi protesta odzval kdo od staršev?
Mija Kurtović: Ne da bi vedela. Ko se z njimi pogovarjamo, se navadno pogovarjamo o otrocih.
