Tiskane izdaje
Ljubljana – Drugošolček s posebnimi potrebami, ki odrašča v neurejenem družinskem okolju, že več kot leto dni ustrahuje sošolce in učitelje na osnovni šoli Savsko naselje. Kadar ima izpad, meče po razredu stole, tepe vrstnike, jih poriva po stopnicah. Varnostnik ga za uro ali dve umiri, toda potem se zgodi, da starši varnostnika lažno prijavijo policiji, da ga je tepel po glavi.
Na šoli opozarjajo, da nimajo vzvodov za ustrezno ukrepanje. Obvestili so že policijo, center za socialno delo, pristojno ministrstvo, zavod za šolstvo. S primerom sta seznanjena tudi varuhinja človekovih pravic in inšpektorat za šolstvo. Strokovna služba, ki edina lahko poseže v družino, je center za socialno delo. Tam na pozive šole odgovarjajo, da ukrepajo v skladu s pristojnostmi.
Matej Križanič, direktor pristojnega centra za socialno delo (CSD) Ljubljana Bežigrad, je na novinarska vprašanja o konkretnem primeru in ukrepih, ki so jih doslej izpeljali, odgovoril, da ukrepajo v skladu s pooblastili.
»V javnosti se lahko sicer stvari prikazujejo enostransko, ko je v zadevah udeleženih več akterjev, je pa sleherna življenjska zgodba lahko zelo različna od prikazanega. Glede na dosedanje sklepe medinstitucionalnih timov bo moral vsak prevzeti svoj del odgovornosti, saj je naloga vseh institucij, da otrokom in staršem pomagamo, če so pripravljeni.«
Dodal je, da se družini lahko ponudi pomoč v okviru socialnovarstvene storitve, ki obsega svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov v družini ter skrbi za otroke. »Hkrati se družini ponudijo tudi druge oblike pomoči, ki jih zagotavljajo druge organizacije prek strokovnih služb in prostovoljcev. V primeru ogroženosti otroka oziroma če otrok ogroža druge otroke, center za socialno delo najprej razišče situacijo v okviru svojih javnih pooblastil. V tem postopku sodeluje z institucijami v medinstitucionalnih timih, kjer se oblikuje načrt pomoči in vsak od udeleženih prevzame aktivno vlogo.«
Šola trčila ob zaprta vrata CSD
Ravnateljica osnovne šole Savsko naselje Verica Šenica Pavletič je ogorčena: »Ne vemo, kam naj se še obrnemo po pomoč. CSD je zaprl vrata. Na naše klice odgovarjajo, češ napišite poročila, na timskih sestankih se bomo pogovorili. Toda to problema ne reši; da bi naredili akcijski načrt in se zares lotili reševanja primera, je preveč zanje. Problema ne bo rešilo, če rečejo, delamo z družino, in potem naredijo plan, kako se bodo dvakrat na mesec pogovorili s starši. To je zavajanje vseh nas. Škoda je denarja za njihove plače, če bodo delali samo to.«
Otrok je bil nasilen tudi pretekli teden. Ravnateljica je hotela obvestiti starše, a jih ni mogla priklicati na telefon; mame ni našla niti v službi. O dogajanju je znova obvestila tudi CSD. Strokovna delavka ji je rekla, da iskanje staršev ni njihova naloga in naj jih poišče kar sama.
»Ni pošteno, da vse otroke integriramo v običajne šole in da so potem drugi otroci njihovi terapevti. Lahko jih pozivamo, naj bodo tolerantni, ampak neka meja mora biti. Država bo morala sistemsko urediti oblike pomoči za otroke, ki imajo hude čustvene in vedenjske motnje, da bomo lahko pomagali konkretnemu otroku in da bomo zaščitili druge. Pa tudi zato, da bomo v običajnih šolah normalno izvajali vzgojno-izobraževalno delo.«
Kaj torej narediti? Ena od možnih rešitev bi po besedah specialnega pedagoga Marka Juhanta bila umik otroka iz družine. »Nasilnega otroka, pri katerem starši ne sodelujejo pri reševanju problema, lahko umaknemo iz domačega okolja in prešolamo v ustrezno ustanovo, denimo v vzgojni zavod, kot je veržejski.«
Vzgojni zavod je delna rešitev
Tako so v nekem drugem primeru že ravnali na ljubljanski osnovni šoli Livada. Ravnatelj Goran Popović je opozoril, da je to sicer samo delna rešitev.
»Preden sem postal ravnatelj, sem deset let delal v vzgojnem zavodu v Logatcu. Lahko rečem, da tudi Veržej ni posrečena opcija, ker gojence namešča v klasično osnovno šolo. Je pa zelo pomembno, da se z otrokom v prostem času ukvarjajo strokovnjaki, ki ga usmerjajo in vzgajajo. Glavni problem je, da v Sloveniji ni ustreznega zavoda, kamor bi nameščali take otroke. Naravnanost centrov za socialno delo, ki pravijo, da je za otroka najbolje, če je čim dlje v svoji družini, je po mojem strokovnem prepričanju napačna. Slišal sem celo izjave, naj ostanejo otroci v družini do osemnajstega leta, potem pa naj gredo v zapor. V primeru fanta z osnovne šole Savsko naselje se je treba vprašati, ali je smiselno, da ostane v družini. V našem primeru so z otrokom tudi v Veržeju imeli težave; a to je bila zanj bolj ustrezna ustanova od naše šole in naši otroci so si potem oddahnili, ker so se počutili bolj varne. Kot družba razmišljamo o pravicah konkretnega otroka, kar je prav, pozabljamo pa, da drugi otroci zaradi njega zelo trpijo. V drugih ustanovah lahko pravijo, da niso ustrezno usposobljeni za pomoč. Ampak ali mora biti ravno osnovna šola tista, ki sprejme vse in vsakogar, vedenjsko motene, zdravstveno neustrezne? Naš fant ima zdaj ustrezno pomoč in učenci na šoli so zaživeli,« je poudaril ravnatelj, ki je sicer socialni pedagog, specialist za vedenjske motnje. Zdaj je še čas, da se fantu pomaga. Ko bo starejši, bo prepozno.
