Sistem obrambnih naročil 
ne zagotavlja gospodarnosti

Ljubljana – Zapovedano teorijo materializirajo konkretni ljudje, vse od obrambnih strokovnjakov do lobistov in posrednikov, ki se, kot kaže polpretekla zgodovina opremljanja Slovenske vojske, pri izpolnjevanju obrambnih načrtov velikokrat okoristijo. Tudi z davkoplačevalskim denarjem.

»Na žalost pri nas številne težave v zvezi s posameznimi obrambnimi naročili opozarjajo, da smo še daleč od tega, da bi lahko na splošno govorili o tem, da obstoječi sistem slovenskih obrambnih naročil zagotavlja potrebno gospodarnost,« je pojasnil Erik Kopač z obramboslovne katedre ljubljanske Fakultete za družbene vede. Poleg nadaljnjega razvoja kakovostnega sistema javnega naročanja Erik Kopač predlaga šest nujnih ukrepov za izboljšanje obrambnih naročil. Pravi, da je na prvem mestu izvedba poslov brez posrednikov. Tukaj naj spomnimo na trzinsko podjetje Rotis, ki je pri poslu med finsko Patrio in ministrstvom za obrambo poleg posredovanja služilo celo kot del provizijske (podkupninske) arhitekture, pozabiti pa ne smemo niti na kopico zunanjih sodelavcev, ki so pri orožarskem poslu nameravali mastno zaslužiti za svoj prispevek pri projektu. Slikar Jure Cekuta, denimo, je sam priznal, da je nekaj sto tisoč evrov od Patrie dobil samo zaradi brkljanja po internetu. No, menda je tudi vohunil.

Brez posrednikov

Predmet naročila bi po Kopačevem mnenju morala biti samo oborožitev in vojaška oprema, ki je že dodobra preizkušena pri drugih vojskah, usklajenost posameznih delov ministrstva za obrambo in Slovenske vojske pri izvedbi posameznega naročila pa bi morala biti dejansko usklajena z dokumenti obrambnega načrtovanja, programiranja in financiranja. Za boljšo podporo ponudnikom pri pridobivanju izključno neposrednih protidobaviteljev (preskok iz kvantitete na kvaliteto) pa bi se moral razviti tudi sistem protidobav, je povedal Kopač.

Obramboslovec je še opozoril, da bi se pri obrambnih naročilih morala zagotoviti objektivna strokovnost in avtonomnost projektne skupine, odgovorne za izvedbo obrambnega naročila, po njegovem mnenju pa bi se moral kmalu izboljšati tudi zunanji nadzor, ki bi moral biti veliko bolj strokoven in kontinuiran, »odobritev zunanjega nadzora pa bi morala biti pogoj za podpis pogodbe«.

Dovoljene 
in nedovoljene metode

Slovenski obrambni sistem je prvič v svoji zgodovini ponudnika oborožitve na mednarodnem razpisu izbral v času prejšnje vlade, rezultat tega pa je mednarodna afera Patria. Zapletlo se je že pri sami izvedbi razpisa, ki je bil zaradi spretnih Patrijinih vohunov pisan na kožo finskemu orožarju, zavozlalo pa pri načrtovanju provizij in podkupnin. »Proizvajalci in prodajalci oborožitve pri sklepanju poslov poskušajo izboljšati svojo konkurenčno prednost z dovoljenimi (lobiranje, zbiranje javno dostopnih informacij ...) in nedovoljenimi (zbiranje tajnih informacij o naročilu, vohunjenje, podkupovanje naročnika oziroma izvajalcev in odločevalcev o javnem naročilu) metodami, ki so že v bistvu kaznive aktivnosti,« je razložil Kopač.

Predlog, kdo in koliko denarja bi moral prejeti od nakupa Patrij, je bilo delo dunajskega poslovneža Hansa Wolfganga Riedla, ki je osumljen tudi industrijskega vohunjenja. To je menda avstrijski oddelek za protiterorizem ugotovil že v začetku preiskave, leta 2008, te dni pa (kot smo že poročali) so na avstrijskem sedežu ameriške orožarske korporacije General Dynamics vohunjenja za finskega orožarja osumili še štiri ljudi.

Tveganje in zaslužek

A »skrivno« avstrijsko policijo je po naših informacijah v GD zanimala tudi druga, poleg vohunjenja pogosto zaznana in prav tako prepovedana dejavnost orožarjev: tihotapljenje. V države Bližnjega vzhoda, kjer velja embargo nad uvažanje orožja oziroma z njim povezanimi komponentami, je menda iz svojega podjetja v Ravnah na Koroškem prek Turčije pred leti topovske cevi vozil Viator & Vektor.

Milan Švajger, direktor Sistemske tehnike (General Dynamicsov Steyr je 17-odstotno lastništvo ST lani vrnil Viatorju & Vektorju) to popolnoma zanika, prav tako je to zanikal Zdenko Pavček iz Viatorja & Vektorja. V primeru mednarodnega embarga so zaslužki za izvoz orožja v tako državo, pravi Kopač, večji kot pri dovoljenih poslih, »vendar praviloma ne presegajo od 30- do 50-odstotne vrednosti posla. A po mojem vedenju slovenska podjetja, ki proizvajajo vojaško oborožitev in opremo, svojih proizvodov danes ne izvažajo v države z embargom za uvoz orožja. To torej velja tudi za Sistemsko tehniko. Res pa je, da so bili pred kratkim poskusi, ko so slovenska podjetja poskušala prodati vojaško opremo državam, proti katerim so posamezne države, ki so za nas pomembne oziroma imajo na nas velik vpliv, izvajale svoj embargo na izvoz orožja«.