Tiskane izdaje
Ali koncesije pomenijo krepitev ali slabitev zdravstva? Njihovo prvinsko poslanstvo tiči v reševanju resnih sistemskih težav. Poglavitne prednosti - koncesionarjevo suvereno razporejanje časa za delo, poglobljeno posvečanje pacientu in boljša dosegljivost - se zdijo odlična rešitev v sistemu, ki ga finančni pritiski čedalje bolj slabijo. A kaj, ko okviri za koncesionarstvo že v izhodišču niso bili pravilno, predvsem pa ne dovolj trdno postavljeni. Če bi bili, danes podeljevanja koncesij v zdravstvu ne bi spremljale zmerljivke, kakršne poslušamo vedno znova, pa naj bo govor o vladno dopuščeni razgradnji zdravstvenega sistema ali o prevladi profitnega interesa, ki v zdravniškem cehu menda vse bolj prepoznavno dobiva primat.
Ob tokrat načrtovanem paketu podeljevanja koncesij je protestni plaz sprožilo gibanje za ohranitev javnega zdravstva, ki naj bi bilo njegova glavna obrambna linija. Bdi namreč nad ustavno pravico do zdravja in vseh storitev v sistemu, ki naj bi še vedno temeljil na enakosti in pravičnosti. A ti dve vrednoti se že nekaj časa izgubljata v dolgih čakalnih vrstah, v stroških dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki si ga dobršen del slovenskega prebivalstva le še težko plačuje, v vijugavih poteh pri iskanju prave diagnoze, ko zdravniki (ne vedno, a vendarle čedalje pogosteje) pacienta pošiljajo od Poncija do Pilata ... In potem, ko je diagnoza vendarle postavljena, se zgodi, da zdravljenje zahteva veliko (pre)več denarja, časa in dobrega počutja obolelega, pa tudi dodatnega angažmaja zaposlenih v zdravstvu, ki že pregovorno tarnajo zaradi preobremenjenosti.
Pri tokratnem alarmu, sproženem zaradi načrtovanega koncesijskega paketa, moti kar nekaj stvari. Že razkorak v podatkih o obsegu, ki naj bi ga (v seštevku) predstavljale nove koncesije in širitve že obstoječih, je zgovoren: gibanje govori o skoraj tristo vlogah, uradni podatek ministrstva za zdravje pa je bistveno nižji (141 vlog). Vodstvo gibanja ministrstvu in vladi očita, da pred volitvami še dodatno poslabšujeta že sicer slabe razmere v zdravstvu, da strežeta nenasitnim apetitom zdravniškega lobija in privatizirata sistem, ki tako postaja socialno šibkejšim nedosegljiv.
Na ministrstvu vse to, razumljivo, pospešeno zanikajo. Na očitek, da še vedno ni postavljena zdravstvena mreža, ki predstavlja osnovo za razvojno strategijo tega tako občutljivega področja (pogrešamo pa jo že dolga leta, ne le v zadnjem mandatu), ministrstvo odgovarja z nonšalanco. Po drugi strani pa je res, da kritiki sistema, ki začno povzdigovati glas tik pred volitvami, sami ponudijo možnost za takšen odziv.
Četudi trditvam obojih odbijemo ost, pa je jasno, da razmere in razmerja v slovenskem zdravstvu že dolgo ne gredo v pravo smer. Že res, da je Sloveniji kot edini (post)tranzicijski državi uspelo ohraniti dokaj trden zdravstveni sistem - toda kako dolgo še? Nekdanji zdravstveni minister Božidar Voljč je že pred dobrim desetletjem opozarjal na nujno zmernost pri podeljevanju koncesij v zdravstveni sferi, a je ta pozneje »pobezljala« in si privoščila številne nepravilnosti, ki jih še tako optimistični ocenjevalci sistema ne morejo spregledati.
Koncesionarstvo v svoji srži resda (še) ni zasebništvo, a mu elementov takšnega delovanja v praksi ni mogoče odrekati. Žal to potrjujejo izkušnje pacientov. Ti so se pred leti najpogosteje pridušali nad nemogočo prakso, v kateri si pri istem zdravniku večmesečno čakanje lahko preskočil v dobri uri ali dveh, če si bil za storitev, sicer že krito iz zdravstvenega zavarovanja, pripravljen plačati iz lastnega žepa. Preusmerjanje v samoplačništvo, ki je zaradi sistemskih nedoslednosti postalo substitut za sistemsko neukrepanje, je še vedno ustaljena praksa.
Sistem »plačaj ali čakaj« ima domicil tudi v Sloveniji, o tem ni dvoma. Pri koncesijah je drugače; tu se zgodi, da določeni koncesionar krepko (pri)varčuje pri preiskavah, ki so drage - zato jih včasih raje ne predpiše. Mar ne?
Ob tem se res zdi, da je napočil skrajni čas za odpravo sistemskih napak oziroma zapolnitev vrzeli, nastalih po letu 1992, ko je Slovenija začela z evropeizacijo svojega zdravstvenega sistema. Dokler se to ne bo zgodilo, bo vsak tak predvolilni vihar označen kot politični poskus diskreditacije, resnični razlogi zanj pa bodo še naprej ostajali pozabljeni na smetišču volilnih kampanj.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!
