Škofja Loka: Grad, Škofjeloški pasijon in zamorec

Škofjeloški pasijon bi z uvrstitvijo na Unescov seznam postal favorit med znamkami.

Objavljeno
23. julij 2013 13.34
Slovenija, Škofja loka, 28.Marec2009, Škofjeloški Pasijon. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Marjana Hanc, Kranj
Marjana Hanc, Kranj

Škofja Loka – Piran je Tartini, Ptuj so kurenti, Idrija je rudnik, kaj pa je Škofja Loka? Prebivalci najbližje čutijo Zamorca, Groharjevega Sejalca in Agato, ki je z Jurijevo pomočjo preživela preizkus čarovništva, a če bo Škofjeloški pasijon prihodnje leto uvrščen na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dediščine, bo to gotovo vodilna blagovna znamka.

Razvojna agencija Sora, ki je leta 2010 po ukinitvi Lokalne turistične organizacije Blegoš prevzela dejavnost turizma, je pred dvema letoma za Škofjeloško območje namesto slabo prepoznavnega Blegoša začela uveljavljati novo blagovno znamko oblikovalcev Jureta Miklavca: eno srednjeveško mesto (Loka), dve prekrasni dolini (Selška in Poljanska), tri pogorja (Škofjeloško, Polhograjsko, Cerkljansko) in neskončno zgodb.

Veliko zgodb je dobra osnova

Na mednarodni konferenci Dediščina preteklosti kot osnova za razvoj mestnega turizma so udeleženci predavatelju Janezu Damjanu z blejske visoke šole za hotelirstvo in turizem potrdili, da je blagovna znamka dobro sprejeta, je povedala Andreja Megušar, vodja mednarodnega projekta in organizacije, v katerem sodeluje deset mest, muzej iz Trenta in Fakulteta za turistične študije Turistica.

»Udeleženci so odgovorili, da ob tem, ko izgovorimo Škofja Loka pomislimo najprej na Loški grad, Plac, zamorca v grbu ter Škofjeloški pasijon. Večje število odgovorov in veliko zgodb kaže na to, da je to sicer dobra platforma in dober kompromis za vmesno obdobje, nujno pa je treba iskati ter razvijati zamisli za naprej,« je še povedala Megušarjeva.

»Še bolj bi se morali držati nasvetov stroke in sistematično razvijati potenciale, ki jih Škofja Loka ima veliko. Ne smemo pa prezreti, kaj mislijo tukajšnji prebivalci in s čim se identificirajo. Koga imajo bolj za svojega: Zamorca, Groharjevega Sejalca ali mogoče Agato, ki je s pomočjo Jurija preživela preizkus čarovništva na sotočju Poljanske in Selške Sore,« razmišlja Jernej Tavčar, na občini Škofja Loka pristojen za odnose z javnostjo.

Toda če bo Škofjeloški pasijon, ki ga je država lani razglasila za živo mojstrovino državnega pomena, prihodnje leto uvrščen na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dediščine, bo to gotovo vodilna blagovna znamka. Uprizoritve v mestnem jedru z več kot osemsto nastopajočimi je načrtovana leta 2015, nato pa spet čez šest let, napoveduje Megušarjeva.

Škofja Loka se zdi marsikomu tudi odlična filmska kulisa in ni naključje, da tu pogosto snemajo videospote, reklame, igrane in dokumentarne filme. Mesto ob sotočju Sor je tudi zibelka slovenskega impresionizma. Treba bo torej sprejeti soglasje in potem bo resnično prostor deloval kot celovita mreža, povezana v skupno turistično strategijo, meni Megušarjeva.

Politično nekorektni Ločani

In kakšen je potencial blagovne znamke Loški zamorec za mestni turizem? Ob pripombi, da se bo utegnil kdo obregniti, da v Škofji Loki niso politično korektni, se Tavčar nasmehne. Izraz ni rasističen, to je pozitivna legenda, ki je skupna tudi našemu pobratenemu mestu Freising.

Po legendi je freisinški zemljiški gospod Abraham jezdil na konju v Poljansko dolino, medtem pa ga je napadel medved. Njegov služabnik zamorc je medveda pokončal, v zahvalo pa mu je škof obljubil, da »ga bo naredil slavnega, da ga bodo pomnili še mnogi rodovi«. Zamorc s krono je postal simbol freisinške škofije, posledično pa tudi mesta Škofja Loka.

V Freisingu imajo v grbu upodobljenega osedlanega oziroma ukročenega medveda in nasploh je tega medveda najti na vsakem koraku. »Naš zamorček ima zlato krono in uhan, še zdaj ga lahko opazimo na kavi Loka, tudi slaščičarna na avtobusni postaji se imenuje Zamorc, tukajšnji študentski časopis se imenuje Zamorkla, tudi eden od študentskih servisov je Zamorc,« je povedal Tavčar.

Ena od aplikacij blagovne znamke Loškega zamorca bi bila lahko tudi sladica iz temne čokolade, imenovana Loški zamorc, s katero je presenetil udeležence mednarodne konference kuharski mojster Andrej Goljat. »Če imajo Blejci svoje kremšnite oziroma kremne rezine, bi se tu lahko sladkali z zamorčki ... Odlično zamisel je treba še naprej razviti in predstaviti kot del celotne zgodbe. Glavno besedo pri sladici pa bodo seveda imeli kulinarični mojstri,« pravi Andreja Megušar.