Tiskane izdaje
Ljubljana – Vzgojitelji, učitelji in tudi starši se kar nekako strinjajo, da je agresije med otroci vse več, posebno skrb vzbujajoče pa je, da se kaže pri vse mlajših. Kaj je privedlo do tega? Ali se kot družba na pravi način spopadamo z agresivnostjo in nasiljem? Kaj lahko storimo?
»Kot družba agresivnost zaznavamo kot problem predvsem na točki, ko nas moti. Pogosto mešamo definicije. Problematično se mi zdi, da se ukvarjamo s tem, da je z otroki nekaj narobe in nimamo neke konstruktivne ideje, kaj bi bilo treba storiti,« opozarja Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja in mentorica skupin za starše v Familylab Slovenije, ki je zaposlena v Osnovni šoli Preska. Preden je začela delati v šoli, je pričakovala, da bo imela veliko opraviti z najstniki v osmem in devetem razredu, nikakor pa ne s tistimi iz prve triade. A se je v praksi izkazalo drugače. »Pri najstnikih zaznavamo manj odkrite agresivnosti, je pa več destruktivne, ki se kaže kot nihilizem, samopoškodovanje, anoreksija. Presenetljivo pa je povečanje agresivnega in tudi že nasilnega vedenja pri majhnih otrocih, včasih tudi že v vrtcih,« je dejala Darja Barborič Vesel.
»Pri določenem deležu je agresivno vedenje posledica velike frustriranosti. Veliko je iger, ki se že skoraj sprevračajo v pretepe in zbadanja. Še nekaj je takih manifestacij, ki bi jih lahko pripisali socialni neveščosti otrok oziroma pomanjkljivemu socialnemu učenju otrok v primarnih družinah. Včasih je to posledica tega, da starši niso zelo navzoči, včasih pa tudi prepričanja, ki velja med starši, da se bo otrok v pedagoški instituciji naučil socialnega vedenja. Vendar se mora temeljne veščine upoštevanja drugega, spoštovanja meja, poslušanja otrok naučiti doma. Tudi empatije se uči predvsem v primarnem odnosu,« je pojasnila socialna pedagoginja, ki pa povečanje »zoprnega vedenja« povezuje tudi s tem, da je številnim petletnikom v prvem razredu težko sedeti pri miru, v majhnem prostoru, po 45 minut, kar zvišuje stopnjo frustriranosti. Vendar bi bilo mogoče s pripravljenostjo vpletenih in z nekaj prilagoditvami v učnem načrtu, načinu poučevanja ter organizaciji šole to zelo dobro urediti.
Socialna pedagoginja in mentorica skupin za starše v Familylab Slovenije Darja Barborič Vesel. Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Težave brez meja
Večje težave pa so z drugim delom otrok, ki kažejo – kot se izraža danski avtor in družinski terapevt Jasper Juul – posledice vzgoje, ki je do otrok zelo neprijazna: pretiranega razvajanja, narobe razumljene permisije, da se otroku vedno v vsem ugodi. Kaže se vzgojna nemoč staršev, njihovega nerazumevanja smisla postavljanja pravil in meja v družini in tudi splošne družbene fame, da nam mora biti zmeraj v vsem dobro. »To producira kup otrok, ki ne zmorejo upoštevati niti svojih niti tujih meja, ki drug drugega sploh ne zaznavajo in imajo zato, ker se počutijo kot vesoljci na tem svetu, v sebi veliko bolečino. In kdo ve, kaj vse še. Dejansko pa se vedejo skrajno napadalno, sovražno in tudi nasilno do drugih. To so otroci, ki v razredu grozijo, da bodo nekoga zadavili in ga tudi primejo za vrat, nekoga zbrcajo, tudi v učiteljico skočijo. Teh otrok je, kolikor slišim od kolegov, vse več. Na tem področju smo nemočni,« ugotavlja sogovornica.
Če se otroku prilepi kakršnakoli diagnoza in status otroka s posebnimi potrebami ter z dodatno strokovno pomočjo, je učinek pogosto nasproten od pričakovanega. »Namesto da bi se ta opredelitev razumela kot dodatna možnost za delo z otrokom, se pogosto jemlje kot 'olajševalna okoliščina' oziroma varovalni mehanizem, da se mu ne sme nič. To pa je prav tisto, česar ta otrok ne potrebuje. Potrebuje, kot pravi tudi Juul, isto, kot vsi otroci, ampak še več tega. Potrebuje, da se ga nauči, kako upoštevati meje drugih ljudi, tudi učitelja, dosledno in z veliko empatije,« je prepričana.
Splet nesrečnih okoliščin
Kaj je šlo narobe? »Bojim se, da gre, tako kot pri vseh velikih napakah, za splet nesrečnih okoliščin in da ne moremo s prstom kazati na en vzrok. Spremenil se je način vzgoje, nastale so družbene spremembe v načinu bivanja družine, z odsotnostjo širše družine in manj življenja v skupnosti. Pregovor pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas – ne zato, ker bi ga bilo tako težko vzgojiti, ampak ker je zanj koristno, da se umesti v neki družbeni prostor oziroma skupnost. Bojim se, da tudi pritisk industrije osebnostne rasti, da moramo biti vsi zadovoljni, nasmejani, da nam mora vedno biti 'fajn', nima samo dobrih posledic. Družbeni kontekst je tudi zelo pomemben. Ne znamo se več spopasti z neugodjem.«
Po mnenju Darje Barborič Vesel je problematična fascinacija nad strukturiranim časom, v katerem otroke učimo neke aktivnosti ali učne snovi, ne pa veščin ali kreativnosti. Opozarja pa na še en vidik. »Šolam je bila vzeta pristojnost ugotavljanja, kateri otroci zmorejo biti v šoli in kateri ne.
Včasih šola prepozna, da ni prava institucija oziroma skupnost za nekoga. Zagovarjanje popolne inkluzije vseh otrok, brez premisleka, kaj je zanje in za druge otroke res dobro, tudi ne prinese dobrih rezultatov. Pa ne mislim na gibalno ali senzorno ovirane, ampak predvsem pri vedenjskih posebnostih,« je strnila Darja Barborič Vesel.
Poskušati razumeti
Sogovornica je bila ena od predavateljic na konferenci Otroci in agresivnost – nov in nevaren tabu, ki jo je pred dnevi v Ljubljani organiziralo združenje Familylab in na kateri so iskali predvsem odgovore na vprašanja, ki se najpogosteje postavljajo pri tej družbeni temi. Zakaj tabu? Tabuiziranje nasilja se kaže predvsem v tem, da poskušamo velik del pripisati nekako kot logično posledico slabih razmer, iz katerih prihajajo otroci ali odrasli, ki kažejo nasilno vedenje, pri tem pa prezremo odgovornost posameznika. In da težko sprejemamo, da je v človeku, celo v otroku, lahko tudi uničujoči, kruti del.
»Načini, kako se ukvarjamo s tako imenovanimi agresivnimi otroki, nimajo učinka. Zato je smiselno spremeniti svoje ravnanje. Jesper Juul pravi, da premik iz moralistične obravnave agresivnosti na bolj eksistencialno raven deluje. A le če se, na primer, meni, kot materi ali učiteljici, to zdi smiselno.
Če verjamem, da je s tem otrokom nekaj narobe ali da je kriv ali da je samo razvajen, mu ne morem pomagati. Če pa po drugi strani razumem, da ima svoje utemeljene razloge, da se tako vede, potem mu lahko pomagam, čeprav mi gre njegovo vedenje na živce. Ker vidim onkraj vedenja. Vidim človeško bitje, ki se skriva za vsemi temi v družbi nezaželenimi manifestacijami, in se ga lahko na tej ravni dotaknem,« razmišlja Ivana Gradišnik, ustanoviteljica združenja Familylab Slovenija.
