Tiskane izdaje
Ljubljana – Največji slovenski prejemnik denarja iz ruske pralnice, ki smo jo v mednarodnem novinarskem preiskovalnem projektu razkrili včeraj, je bilo arhitekturno podjetje Omnia Arhing. Denar so prejeli za opravljeno delo. V Groznem v Čečeniji so gradili tovarno opeke, zato so si vodilni v podjetju prislužili celo častni znak predsednika Ramzana Kadirova.
Kadirov enemu izmed Slovencev ob odprtju tovarne leta 2014 podeljuje častni znak. Foto: chechnya.gov.ru
Barva opeke je morala biti marelična. To so morali dokazati s preizkusi, ki so jih s čečensko glino opravili v italijanskemu proizvajalcu opekarniške tehnologije Marcheluzzu. Drugi dve zahtevani barvi sta bili temno rdeča in skoraj bela. Takšne so bile zahteve razpisa čečenske oblasti. Po besedah naših sogovornikov si je predsednik Čečenije Ramzan Kadirov namreč zelo želel sodobno tovarno opeke, saj so jo morali uvažati, gradili pa so zelo veliko.
Slovensko podjetje Omnia Arhing je, kot je povedal njen stoodstotni lastnik, arhitekt Štefan Šček, kandidiralo na razpisu, h kateremu ga je povabilo čečensko podjetje City-Stroj. Stike je vzpostavil podjetnik južnoosetijskega rodu Gela Valiev, ki dela tudi v Sloveniji. Njegovo slovensko podjetje Rosslav je bilo eden od Omnijinih podizvajalcev.
Omnia je pred tem že izvedla projektiranje tovarne, medtem ko so Čečenci z razpisom iskali tehnološkega opremljevalca in izvajalca zaključnih del. Sodelovalo je šest podjetij, nazadnje je posel dobila Omnia. Šček pravi, da so bili najcenejši in da ji je uspelo izpolniti vse razpisne zahteve.
Pet milijonov evrov
Denar sta nakazali slamnati družbi iz Velike Britanije – leta 2012 Ronida Invest LLP in leta 2014 Drayscott Overseas LLP. Gre za dve izmed 21 ključnih britanskih in ciprskih družb, ki so poganjale pralnico denarja. Po pridobljenih podatkih je Ronida Invest iz pralnice denarja prejela okoli 500 milijonov evrov, nakazala pa je več kot 2,6 milijarde evrov. Drayscott Overseas je prejel 410 milijonov evrov, izplačal pa 250 milijonov. Obe podjetji sta bili iz britanskega registra izbrisani leta 2015, po uradni dolžnosti.
Šček je pojasnil, da so morali NLB predložiti dokumentacijo, ki je dokazovala, da je bil posel v Čečeniji res opravljen, šele po tem je banka sprostila prispeli denar. Spomnimo, da je banka NLB na naša vprašanja odgovorila, da so v letih 2012 in 2013 zaznali sumljive transakcije in da so ukrepali skladno z zakonodajo. Ta predvideva preverbo stranke in njenih poslov.
Tako je NLB od Ščeka zahtevala tudi, da ji predloži kopijo pogodbe. Ta je bila, kot je poudaril Šček in potrdil tudi poslovnež Gela Valiev, sklenjena z ministrstvom za gradbeništvo Čečenije. Za Ronido Invest in Drayscott Overseas sta slišala prvič, od nas, z njima »nismo imeli poslovnega odnosa«, je zagotovil Šček.
Pogodba je vsebovala člen, v katerem si je čečensko ministrstvo za gradbeništvo pridržalo pravico, da plačila izvede prek tretjih oseb. In to se je, je sklepal Šček, očitno tudi zgodilo. Sam je bil v tistih letih pretežno v Čečeniji, saj so v Rusiji delali veliko, in se z dnevnim poslovanjem ni ukvarjal. »Kjerkoli v Rusiji smo poslovali, smo plačila prejemali od vseh mogočih podjetij,« je pojasnil.
Da je ministrstvo v pogodbo zapisalo, da posel lahko plača prek tretjih oseb, se mu ni zdelo prav nič nenavadnega. Ker je bila Čečenija zaradi ruskih protiterorističnih ukrepov administrativno nesamostojna, so sklepali, da težko izplačujejo denar, ki je tja pritekal tudi iz Moskve kot povojna odškodnina, veliko sredstev pa so načrpali in jih tudi zdaj načrpajo z nafto.
»Ne vidim, v čem je problem,« nas je Šček spraševal, ko smo mu postavljali vprašanja. Dejal je, da je to zanje zaključen projekt, da so postavili lepo tovarno, da imajo ljudje tam zdaj delo in da je bila Omnia plačana. Zanimalo nas je, čemu tolikšno angažiranje samega predsednika Čečenije, ki je tovarno tudi obiskal in uradno odprl. Je mogoče, da je tovarna v lasti Kadirova? »Seveda, tam je vse v njegovi lasti,« je odvrnil Šček.
Uradno je tovarna, kot so izbrskali novinarski kolegi v Rusiji, v lasti Šamhana Aslahadijeva, a Šček nam je povedal, da gre za »preprostega človeka, ki je delal na gradbišču«. Dodal je, da »on tega denarja nima «. Vrednost tovarne naj bi namreč znašala okoli 15 ali 16 milijonih evrov.
Kadirov je bil z delom Omnie očitno zadovoljen, saj je oktobra leta 2014 Ščeku, projektnemu vodji za tehnologijo Mitji Arnautovskemu in projektnemu vodji za gradnjo Darku Dolencu podelil častne znake.
Prav tako je častni znak prejel voznik buldožerja iz družbe City-Stroj, ki je Omnio po besedah Ščeka prek podjetnika Valieva povabila k projektu. Valiev nam je dejal, da se je podjetje, ki je iskalo partnerja za sodelovanje na razpisu, imenovalo Elbrus, toda te informacije nam neodvisno ni uspelo preveriti, niti o tem ni nič vedel Šček.
Kakorkoli, podjetje City-Stroj je po naših podatkih povezano z notranjim krogom Ramzana Kadirova.
Vse ostane v družini
Čečensko ministrstvo za gradbeništvo na naša vprašanja ni odgovorilo. Prav tako se je v molk o tem, zakaj so Omniji plačali prek britanskih podjetij Ronida Invest in Drayscott Overseas, zavil nekdanji minister za gradbeništvo (in današnji minister za šport) Hasmagomed Hizriev, ki je nadziral projekt gradnje opekarne.
Tovarna opeke v Čečeniji, foto: konstatbiro
Gre za enega izmed bratov Hizriev, ki se po navedbah ruskih novinarskih kolegov uvrščajo v notranji krog predsednika Kadirova. Bratje, drugima dvema je ime Širvani in Zaur, prihajajo iz čečenske vasi Tsentaroy, tako kot Kadirov. Vsi trije bratje so po naših podatkih povezani s podjetji, ki so registrirana na istem naslovu kot GS Group.
To podjetje je bilo do leta 2012 v polovični lasti Gele Valieva in polovični lasti Štefana Ščeka, od takrat pa je vsakdo izmed njiju tretjinski družbenik, tretji tretjinski delež pa pripada Antagereevu Rustamu – osebi, ki jo je po pojasnilih Ščeka v to podjetje instaliralo čečensko gradbeno ministrstvo. Dejal je, da je bila ustanovljena izključno za to, da so prek nje urejali vizume, Valiev pa se s tem ni strinjal in nam je zagotovil, da GS Group iz čečenskega Gudermesa ni nikoli poslovala.
Eno od podjetij, ki so registrirana na tem naslovu, je tudi Regionalni javni sklad Akhmata Kadirova. Imenuje se po nekdanjem čečenskem muftiju in pozneje predsedniku Čečenije, ki je bil leta 2004 ubit v atentatu na nogometnem stadionu Dinamo v Groznem. Do leta 2000 je bil po poročanju ruskih medijev voznik in varnostnik Akhmata Kadirova prav njegov sin, Ramzan. Ko je Akhmat Kadirov postal predsednik Čečenije, je Ramzan Kadirov postal šef službe predsednikove varnosti.
Zdaj je Ramzan predsednik Čečenije, o skladu, ki se imenuje po njegovem pokojnem očetu, pa se šušlja, da je v resnici predsednikov črni fond. Zakoniti zastopnik fundacije je Hasmagomed Hizriev, nekdanji gradbeni minister in prvi nadzornik gradnje opekarne v Groznem.
Nevladna organizacija je sklad Akhmata Kadirova pred letom dni uvrstila med nosilce korupcije, proti katerim se bo bojevala v projektu Unmask The Corrupt, Snemimo maske korumpiranim. Ramzan Kadirov pa je leta 2011, ko so ga spraševali, od kod mu denar za slavje ob 35. rojstnemu dnevu, ki ga je javno sicer poskušal preobleči v praznovanje 193. obletnice Groznega, odgovoril: »Podari nam ga Alah. Ne vem, od nekod pride.«
