Tiskane izdaje
Sto sedeminštirideset občin vzhodne kohezijske regije bo z januarjem 2016 mešane komunalne odpadke lahko odlagalo na šestih lokacijah, za 64 občin zahodne pa bo najbližji center Ljubljana, ki bo poskusno obratovanje začel ta mesec. To pomeni, da bodo neznan(sk)e količine odpadkov še naprej romale z enega konca države na drugega. Kam, bo odvisno od cen. Že doslej je 33 občin odpadke odlagalo več kot sto, pet celo več kot 200 kilometrov daleč.
Leta 2009 so občine ministrstvu za okolje (Mop) še poročale, kdo zanje opravlja javno gospodarsko službo zbiranja in odlaganja odpadkov; iz teh podatkov je mogoče razbrati, kje približno so končali. Nesporni rekorder z 232 kilometri do Maribora je bil Koper. Po letu 2009 so se sledi za odpadki izgubile, država še vedno nima podatkovne baze, kam občine odložijo vsako leto v povprečju skoraj milijon ton mešanih komunalnih odpadkov. Ker država optimiziranja ravnanja z odpadki očitno ni nikoli razumela kot svojo nalogo, »smetarski turizem« cveti, z njim bogatijo predvsem družbe za ravnanje z odpadki in celo nekateri občinski proračuni. Občine se o cenah prevzema dogovarjajo vsaka zase. Tisti hip, ko občine, ki niso ustanoviteljice regijskega centra za ravnanje z odpadki (Reco), te oddajo posrednikom, se za odpadki sled izgubi. Potovalnim potem odpadkov občine v glavnem ne sledijo. Stroške državnih in občinskih anomalij nosi najšibkejši člen smetarske verige: občan. Pred dvema letoma so bili to Ptujčani.
Drago gostovanje
Šest Recov, kjer naj bi veljale razumne cene deponiranja, je ustanovilo 83 občin; za kar 60 odstotkov ali 128 občin so cene odlaganja višje od pet pa celo do 30 odstotkov. A tudi med občinami z urejenim ravnanjem so razlike v višini 2,5-kratnika. Primer: Zasavje in Koroška oziroma Slovenska Bistrica.
Občine oziroma komunalna podjetja cene za odlaganje »gostujočih« odpadkov skrivajo, ker se bojijo pritiska na zniževanje do cene, ki velja za odpadke iz »domačih« občin. Franci Rokavec, župan Litije, ki je v nasprotju s sosednjim Šmartnim pristopila v zasavski center za ravnanje z odpadki (Cero), meni: »Nekatere občine smo investirale, druge so špekulirale. Država mora najti celovito rešitev. Morala bi jo že pred 15 leti.«
V ljubljanskem Recu bodo skupaj poskrbeli za odpadke približno tretjine Slovenije ali 700.000 ljudi; v Celje, z edinim zgrajenim centrom že v finančni perspektivi 2006-2013, so lani smeti vozili iz 47 občin, od teh iz 23 gostujočih. Če zadnje pogodb ne odpovedo ali ne najdejo cenejše ponudbe za odlaganje, so vnaprej znane transportne smetarske poti do prihodnjih šestih centrov iz najmanj 136 občin ali iz dobrih 60 odstotkov.
A zemljevid smetarskega turizma se bo še spreminjal. Znan je najmanj en ponudnik več na smetarskem trgu: zasavski Cero oziroma deponija Unično v Hrastniku, kamor pet občin odlaga smeti po najnižji ceni - dobrih 52 evrov. Deponiji najbližji krajani so že privolili v 9000 ton smeti od drugod. »To je do popolnitve letnih zmogljivosti,« pravi hrastniški župan Miran Jerič. Unično lahko sprejme 20.000 ton odpadkov na leto, pet občin pa jih pridela 11.000 ton. Od kod bodo odpadki prispeli, še ne vedo.
Dobičkarji in poraženci
Zunaj koncepta, ki je prvotno predvidel 15 centrov za ravnanje z odpadki, nato 12, na koncu pa šest, ostajajo Primorci, Obala, Notranjci, Kraševci, Gorenjci, Dolenjci, Maribor, Ptuj ... Konec 2012 je bilo v gradnjo regijskih centrov vključenih 132 občin, za 79 pa se ni vedelo, v kateri Reco bodo razporejene. Zdaj je slika še slabša: kot rečeno, je le 83 občin je zgradilo svoje centre. Kje bodo končali odpadki iz drugih občin, se ne ve, saj, kot pravijo v Kranju, podatkov o tem, kam odpadke vozijo prevzemniki, ni. Zato so v preteklosti mariborske smeti potovale na Dolenjsko, lenarške celo čez mejo, v je odlagalo ostanke mešanih komunalnih odpadkov 16 občin spodnjega Podravja; ormoški občinski nadzorniki so razkrili, da so jih tja med letoma 2007 in 2010 vozili tudi iz več kot 200 kilometrov oddaljenih gorenjskih občin. Iz bitke za smeti so Ormožani izšli kot smetarski dobičkarji. Goriška občina, od koder so v Ormož vsak dan vozili tudi po 50 ton smeti, pa še danes nima urejenega ravnanja z odpadki. Odložena tona jih stane dvakrat več kot Zasavce.
Župan Nove Gorice Matej Arčon je kritičen do države: »Ta ni ustrezno predpisala področja zbiranja, odvoza in odlaganja komunalnih odpadkov. Lokalnim skupnostim je prepustila odločanje o številu centrov, čeprav je vedela, da se število odpadkov zmanjšuje in da bi zadostovalo že zelo malo centrov. Zato smo lokalne skupnosti po nepotrebnem izgubljale čas za usklajevanja in tudi denar, ki smo ga vložile v pripravo projektov.« Neuradno so Primorci za projekte porabili 1,2 milijona. In rešitev? »Že na začetku prejšnje finančne perspektive bi morala država povedati, kaj Slovenija potrebuje in kaj je smiselno. Vsi bi prihranili skupaj z državljani. Ker svojega centra nimamo, smo prepuščeni trgu. Odpadke moramo voziti tja, kjer je cena najugodnejša in kjer imajo dovoljenje za odlaganje.« Novogoriški odpadki končajo celo 219 kilometrov stran na Pragerskem.
Albin Kregar, v. d. direktorja dolenjskega Ceroda, ki ga je ustanovilo 15 občin jugovzhoda države, obžaluje ustavitev projekta, saj v finančni perspektivi do leta 2020 ravnanje z odpadki ni predmet upravičenosti do črpanja evropskega denarja. K njim so smeti doslej vozili celo z Obale, poslej bodo morali sami razmisliti, kam s svojimi.
Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž imajo ravnanje z odpadki urejeno na Dobravi do aprila 2017. Kdaj se bo, če se bo, šesterici regijskih centrov pridružil tudi Reco Gajke, ki je okoljsko dovoljenje po osmih letih dočakal aprila, bo odvisno od tega, ali se bo Ptujčanom in občinam, ki so se pred leti povezale okrog lastnega centra, uspelo dogovoriti. Doslej se jim ni.
Kako ublažiti škodo
»Najtežji del operativnega programa ravnanja z odpadki bo vprašanje, kako ga izpeljati, da bo nezadovoljstvo ljudi čim manjše. Za Slovenijo je izziv, kako s čim manjšimi stroški zagotoviti ustrezno ravnanje z odpadki,« komentira okoljska ministrica Irena Majcen. Kljub poplavi centrov na vzhodu države oziroma luknjam na zahodu je optimistična: »Pri odpadkih je pomembno ločevanje na izvoru. Če embalažo ločimo že na izvoru, jo lahko prevzamejo tudi regije, ki nimajo centrov za ravnanje. Ločeno se zbirata papir, steklo - torej je tudi njiju mogoče prevzeti v zbirnih centrih na teh območjih. Na koncu bi morala ostati manj kot desetina odpadkov, ki gredo na deponijo in jih ni mogoče uporabiti v krožnem gospodarstvu. To pomeni, da bi se moralo prevažanje odpadkov močno zmanjšati.«
Na neustrezno evidentiranje in pomanjkanje nadzora nad potmi odpadkov je opozorilo tudi računsko sodišče v nedavni reviziji. Okoljsko ministrstvo po njihovem ne obvladuje tokov komunalnih odpadkov, še več: med letoma 2009 in 2012 sploh ni analiziralo podatkov o nastajanju in odlaganju komunalnih odpadkov po občinah. Majcnova obljublja spremembe na bolje že v prihodnjih mesecih.
