Tiskane izdaje
Na podlagi odloka, ki sta ga v imenu ustanoviteljic Matične knjižnice Kamnik sprejela občinska sveta v Kamniku in Komendi, so 15. maja knjižnico uradno preimenovali v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. Torej po pesniku, ki je po zaslugi uglednih akademikov in literarnih zgodovinarjev že nekaj časa postavljen ob bok največjim pesniškim duhovom slovenske kulture in s tem iztrgan iz kroga po drugi svetovni vojni zamolčanih in prepovedanih avtorjev. Odlok je bil na občinskih svetih sprejet soglasno, potem pa je urednik spletnega portala Kamnik.info Iztok Čabašek dal pobudo za peticijo proti preimenovanju. Kamniški župan Marjan Šarec je nanjo odgovoril z ustavitvijo naročila za izdelavo novega logotipa in table ter z namero, da bo predlagal ponovitev postopka.
Na to dogajanje se je zdaj odzvala skupina pisateljev, zgodovinarjev, pravnikov, duhovnikov, urednikov, publicistov in umetnikov, med njimi Niko Grafenauer, dr. Dimitrij Rupel, Aleš Berger, dr. Kajetan Gantar, dr. Tamara Greisser Pečar, dr. Janez Juhant, Luka Lisjak Gabrielčič, dr. Aleš Maver, dr. Matija Ogrin, Alenka Puhar, Zorko Simčič, Marko Fink, dr. Brane Senegačnik, dr. Vasko Simoniti, dr. Ivan Štuhec, dr. Žiga Turk in dr. Janko Kos.
Njihovo izjavo objavljamo v celoti:
»Podpisnice in podpisniki pričujoče izjave pozdravljamo pogum občinskih oblasti in občinskega sveta v Kamniku in Komendi, s katerim so Matični knjižnici Kamnik namenili ime svojega rojaka, pesnika Franceta Balantiča. Da je ob tem samoumevnem civilizacijskem koraku sploh potrebno govoriti o pogumu, je pač posledica 'folklornih' posebnosti prostora, v katerem živimo. V isto 'folkloro' sodijo tudi scela nesorazmerni žolčni odzivi na poimenovanje. Navsezadnje se podpisnice in podpisniki boleče zavedamo, da bo celo našo izjavo javnost neizogibno umestila v značilno 'folklorno' ozračje.
Zakaj se torej oglašamo? Menimo, da se moramo v prvi vrsti oglasiti zaradi nevzdržnosti stanja, v katerem so ključi do pripuščanja posameznikov in pojavov v javni spomin slovenske skupnosti še vedno pridržani tistim, ki so nad omenjenim javnim spominom gospodovali vse obdobje po drugi svetovni vojni.
Že na prvi pogled je nelogično, zakaj naj bi pesnik France Balantič ne imel pravice do vstopa v javni spomin skupnosti, iz katere je izšel, in zakaj naj bi počastitve njegovega pomena za narodovo kulturo ostale omejene zgolj na zasebno raven. Posebno žalostno je, ker se s takim odnosom obnavlja kalvarija njegovih svojcev, ki desetletja niso smeli žalovati za svojim sinom in bratom in trpeli različna zasramovanja. Ponavljanje omenjene kalvarije je nedopustno in skrajno sprevrženo.
Da je Balantičev pesniški opus vtisnil slovenski besedni umetnosti 20. stoletja neizbrisen pečat, so literarni in kulturni krogi že zdavnaj sprejeli kot nesporno dejstvo. Med vrsticami je bilo slednje priznano že globoko v časih komunističnega enoumja. Njegove pesmi so bile, sicer po kapljicah, pripuščene v šolska berila, o njem so se lahko Slovenke in Slovenci poučili iz reprezentativnih pregledov slovenske književnosti, in če ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja v matični domovini še ni mogel iziti izbor iz njegovega dela, je luč sveta vendarle ugledal kar nekaj let pred demokratično odjugo v Sloveniji. Da s Francetom Balantičem umira velik pesnik in pomemben predstavnik sodobne kulture, so se očitno zavedali celo vsaj nekateri izmed njegovih krvnikov v Grahovem, kakor znova vsaj med vrsticami priča kanonični, spet v šolska berila polpreteklosti pripuščeni zapis Matevža Haceta v Komisarjevih zapiskih.
Če je tako, sploh ni potrebno izpeljevati ugotovitve, da je mladi pesnik s svojim delom vtkan v osrednji tok slovenske kulture, v tok, ki povezuje vse slovensko občestvo. Poimenovati javno ustanovo po Francetu Balantiču pomeni torej prav toliko, kot če jo poimenujemo po Antonu Tomažu Linhartu, Josipu Jurčiču, Josipini Turnograjski, Simonu Gregorčiču, Janku Kersniku, Lili Novy ali Janezu Menartu, če navržemo zgolj nekaj imen, ki nam brez pravega reda pridejo na misel.
Kakor je bilo za marsikoga med naštetimi in za številne druge besedne umetnike značilno, da se je v njih na poseben način zgostila izkušnja narodove skupnosti v določenem zgodovinskem trenutku, velja to vsekakor tudi za mladega, v »nečistem« času izginulega poeta. Z vsem, kar je bil, izpričuje strahotno tragedijo slovenskega narodnega občestva, ki je v labirintu druge svetovne vojne povsem odpovedalo, se predalo najnižjim strastem in si zato v najtemnejši uri zunanje agresije prizadejalo nepopisne, do danes nezaceljene rane. France Balantič ne sodi tu v nobeno popreproščeno shemo, saj je prehodil tako rekoč vse postaje slovenskega medvojnega križevega pota.
Tako ga je groza troglave okupacije najprej pahnila v begunstvo. V želji po narodovi osvoboditvi je z naklonjenostjo gledal na porajajoče se odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte, zaradi česar je delil usodo tolikih pokončnih Slovencev v taborišču Gonars. Slednjič ga je spoznanje o izrojenosti prevladujočega slovenskega odporništva, ki se je v labirintu vojne odločilo predvsem za revolucijo in obračunavanje z domačimi ljudmi, pripeljalo v dejaven nastop zoper te strahotne stranpoti. Zato na Balantiča ni mogoče gledati kot na vojaka katere koli strani, marveč kot na Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija.
Verjamemo, da vodi prizadevanja nasprotnikov novega imena kamniške knjižnice gotovost, da s svojim nasprotovanjem branijo ključne vrednostne temelje našega slovenskega občestva. A prav njihova iskrenost je bolj kot vse drugo spričevalo, kako zelo je naša družba še ujeta v prevlado vojaške logike, ki je nad njo zagospodovala med drugo svetovno vojno in še bolj po njej. Odklanjanje javnega spomina na Franceta Balantiča namreč kljub drugačnemu videzu nima nič opraviti ne z aprilom 1941 ne z novembrom 1943, še celo z majem 1945 ne. Opraviti ima z našim tukaj in zdaj. Opraviti ima z željo čim bolj podaljšati življenje neke politične mitologije, ki si preko po vojni pridobljene oblasti lasti pravico absolutnega razsodnika.
Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije. Skoraj bi lahko domnevali, da je za ponavljanjem tako absurdnih trditev slaba vest zaradi tega, ker so se z barbarskim pošiljanjem že natisnjene Balantičeve zbirke Muževna steblika v Vevče leta 1966 povojni oblastniki sami grobo pregrešili zoper pesnika in slovensko knjigo.
Javna uvrstitev pesnika Franceta Balantiča v osrednji kulturni tok naše skupnosti je pomemben korak k normalizaciji slovenske družbe ter pomeni sprejemanje celotnega spektra slovenskega kulturnega izročila, ne le enega njegovega dela.
Zavedamo se, da je slovo od mitov vedno boleče. Zato štejemo dejanje poimenovanja kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču za pogumno in tako rekoč za zdravilno. Sodimo namreč, da je prišel čas, ko prispevka posameznikov, gibanj in pojavov k slovenski kulturi ne kaže več ocenjevati po njihovem mestu v vojaško urejenem črno-belem imaginariju, ki ostaja pri življenju zgolj zaradi čisto konkretnih koristi ozkega kroga ljudi. V tem smislu naslavljamo na vso slovensko javnost prošnjo za pomoč pri nujnem odpiranju in prečiščevanju javnega spomina, čeprav bo šlo za dolgotrajen in naporen proces za družbo in posameznike. Ravno lik mladega poeta, ki je moral prehoditi vso grozljivo pot skozi najgloblji slovenski labirint dvajsetega stoletja, nam je lahko spodbuda zanj.«
