Tiskane izdaje
Zgodilo se je, kar je bilo že dolgo v zraku. Aljoša Rojec, generalni direktor onkološkega inštituta, je odstopil. V dobrem letu, odkar je brez vsakršnih izkušenj z zdravstvom in vodenjem velikega kolektiva lahkomiselno prevzel vodenje 830-članskega strokovnega zbora, se je zvrstil res niz medijskih afer. Četudi jih želijo nekateri zdaj prikazati kot politično motivirane, je temu težko pritrditi. Spomnimo se samo dejstva, da je njegova prva poteza po pičlih štirih dneh direktorovanja ponižala zaposlene. Takrat je namreč pod grožnjo izgube službe celo doktorjem znanosti prepovedal brez svojega privoljenja govoriti v javnosti. Ali mu je to in nato vse druge sporne poteze narekoval nekdo iz ozadja, kot je včeraj trdil kirurg Erik Brecelj, je težko reči. Če mu je res kdo svetoval, mu je svetoval izjemno slabo.
Rojec kljub velikemu osebnemu angažmaju onkološkega inštituta ni obvladoval. Vlada je z včerajšnjim postopkom odstavitve - bolj kakor za odstop je seveda šlo za odstavitev - končno priznala, da Rojec ni bil dobra izbira, da je pred letom dni, ko ga je imenovala, napravila napako. Ministrica svojega nezadovoljstva že dolgo niti ni več skrivala, kot tudi ni skrivala tega, da nima primernega kandidata za to mesto. Onkološki inštitut je tako ostal obglavljen.
Vlada ga je pravzaprav obglavila sama že pred letom dni, ko ni ponovno potrdila dolgoletnega direktorja Zvonimirja Rudolfa. V pričakovanju svežega vetra je javnost takrat upala na najboljše. Toda namesto da bi na eno najzahtevnejših mest v zdravstvu postavila izkušenega menedžerja, se je v skrbi za politično neoporečnost vodstvenih kadrov vlada raje zatekla k poslušnemu mladeniču. Tako je danes onkološki inštitut na nižji točki kot lani. Sicer preseljen v novo stavbo zbuja v javnosti vedno večji dvom o svojem poslanstvu. Če v čem, smo si državljani zanesljivo enotni v želji, da bi onkološki inštitut deloval dobro. Od vlade pričakujemo, da to omogoči.
