Slaba napoved

Sedem tisoč nerešenih zadev ob koncu tega leta – če ne bo vsaj zakonskih posegov v veljavno ureditev ustavnega sodstva – je številka, ki zbuja skrb. Napovedal jo je predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj, ko je predstavil delo ustavnega sodišča v preteklem letu. Pomeni pa, da to sodišče ne more več opravljati vloge varuha ustavne demokracije in človekovih pravic.

Pripad zadev na ustavno sodišče se sicer iz leta v leto povečuje, spreminja se le struktura zadev, s katero se ukvarja deveterica ustavnih sodnikov. Zdaj že nekaj let prevladujejo ustavne pritožbe. Te so lani pomenile več kot 80 odstotkov vseh zadev, od tega več kot pol v zadevah prekrškov. Varuhi ustavnosti, zakonitosti in človekovih pravic tako neznansko veliko časa – s sojenjem v razumnem roku imajo tudi oni čedalje več težav – in energije porabijo za odločanje o denimo izpodbijanjih odločbah za izrečene denarne kazni za napačno parkiranje, namesto da bi se ukvarjali s pomembnimi ustavnopravnimi vprašanji. Nevzdržnost stanja je očitna, o njej že vrsto let govori strokovna javnost, ki za razrešitev problemov predlaga različne modele. Toda za korenitejše posege politična javnost še ni pripravljena. Tudi pravosodni minister Lovro Šturm pravi, da vlada v tem mandatu zagotovo ne bo predlagala ustavnih sprememb glede ustavnega sodstva. V vladni postopek že vložen predlog novele zakona o ustavnem sodišču naj bi tako pripomogel le k temu, da bi lahko številko sedem tisoč nerešenih zadev vsaj prepolovili.

Da bo na učinkovitost dela ustavnega sodišča vplivala tudi zamenjava kar šestih sodnikov od devetih, ki jim letos poteče mandat, je povsem jasno. Iskanje soglasja o politično in strokovno sprejemljivih kandidatih, ki bi jim mandat zaupal tako predsednik države kot najmanj 46 poslancev, se ob izbiri novega guvernerja Banke Slovenije potrjuje kot izrazito težko opravilo. Okoliščine, ki so spremljale izvolitev prvega novega ustavnega sodnika Franca Grada, se zdijo neponovljive. Prepad v razumevanju ustavnih in zakonskih pristojnosti med Janezom Drnovškom in vladajočo koalicijo, pospremljen s političnimi preigravanji, je čedalje globlji. Predlog za razmislek o načeti avtoriteti ustavnega sodišča, ki mu jo nemalokrat odrekata tako zakonodajna kot izvršna oblast, pa se ob takšni politični in pravni kulturi zdi kot slaba šala.