Sled, ki jo pusti beseda, ni krvava, a nič manj ne boli

Ljubljana – Kaj narediti, če postanemo tarče spletnega ustrahovanja? Na videz je odgovor preprost. Tisti, ki se s tem vprašanjem ukvarjajo, svetujejo, naj se obrnemo na policijo. A tam se zaplete.

Na novinarko, ki je napisala kolumno o portalu Zlovenija, se je po objavi usul plaz neprijetnih in grozečih zapisov. Med drugim so javnosti razkrili njen domači naslov, ji sporočili, da bo že na lastni koži občutila, v povezavi z njenim imenom pa se je govorilo tudi o skupinskem posilstvu.

»Na policijski postaji sem povedala, da so na spletu začeli širiti govorice o meni in da me je strah. Kaj lahko naredim? Zapisali so, kar sem povedala, pokazali kazenski zakonik in rekli, da pride v poštev samo člen, povezan z obrekovanjem, s tem pa oni nimajo nič, ker se preganja na zasebno tožbo. Policija bi lahko ukrepala, če bi bile grožnje bolj direktne,« pripoveduje,

A kaj so dovolj direktne grožnje? Kolegi s podobno izkušnjo so ji svetovali, naj počaka, da vse skupaj mine, znanka, ki se spozna na delovanje policije, pa še, naj razišče, ali so ljudje, ki so ji grozili, ustrahovali še koga. Prijavo ogrožanja varnosti s konkretno navedbo stavka, zaradi katerega se je počutila ogroženo, in s podatkom, da so ustrahovalci podobno že ravnali, naj potem posreduje tako policiji kot tožilstvu. Bi to zadoščalo?

Težko ga je preganjati

»Praksi, ki jo izpostavljate, se reče doxing oziroma spletno razkrivanje osebnih podatkov,« pojasnjuje informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. »Tipičen potek je tak, da storilec, ki žrtev pogosto osebno pozna ali pa ima vsaj neko mnenje o njej, na različnih koncih zbere čim več informacij o žrtvi in jih poskuša objaviti na načine, ki bi žrtvi povzročili čim več škode. Okoliščine so lahko bolj ali manj nedolžne: od nagajivosti in privoščljivosti pa vse do izsiljevanja in podobnih dejanj, ki so že kazniva dejanja. Zadnje čase je vse bolj pogosta objava zasebnih slik (praviloma v intimnih pozah), ki jih objavijo zlasti nekdanji partnerji, ali pa objavljanje osebnih podatkov, e-poštne korespondence in drugih dokumentov vodij osovraženih podjetij ali vladnih predstavnikov.«

»Doxing« je lahko tudi kazniv, denimo zaradi nezakonite objave osebnih podatkov. V teh primerih je pravi sogovornik policija oziroma državno tožilstvo. Obrniti se je mogoče tudi na nacionalni odzivni center za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij (SI-CERT), ki obravnava tudi konkretne primere.

»Za odstranjevanje objavljenih podatkov se je smiselno obrniti na ponudnika spletne strani. Večinoma so pripravljeni hitro odstraniti očitno protipravne vsebine vključno z objavami osebnih podatkov, saj z izsiljevalci praviloma nočejo imeti opravka. Je pa bistveno težje pridobiti podatke o dejanskem kršitelju in ga potem tudi civilno preganjati, še zlasti, če se ta oseba aktivno skriva oziroma če gre za tujo osebo,« dodaja Mojca Prelesnik.

Anonimnost interneta

V Sloveniji smo se že pred dobrim desetletjem, ko so se začeli bolj množično pojavljati spletni forumi, soočili z doxingom. In že od takrat smo pred njim skoraj nemočni. Svojo izkušnjo iz leta 2006 je v oddaji na Valu 202 opisal Gregor, ki je postavil spletno stran za komentiranje in debatiranje o različnih temah. Na njej je vzpostavil pravilnik o obnašanju, s katerim pa se niso vsi strinjali. Z izdelavo spletne strani so mu iz maščevanja ukradli identiteto. »Najbolj zahrbtni so bili najstniki – samooklicani hekerji – ki se niso držali pravil in sem jih z opozorilom tako užalil, da so zlorabili moje osebne podatke in ustvarili spletno stran z gejevskimi fotografijami, poleg pa dopisali moje kontaktne podatke,« je povedal v oddaji Odbita do bita.

Prav kraja identitete je iz vidika kazenskega prava najbolj pogosta zloraba in na prvem mestu je zagotovo zloraba kreditne kartice. »S to se v kazenskemu pravu znamo ukvarjati,« pravi odvetnica Nataša Pirc Musar. »Ko pa nekdo naredi lažno spletno stran z našimi podatki, trčimo v problem anonimnosti interneta.«

Ta lahko mnogim povzroči številne težave. Če je posameznik, ki želi nekoga razžaliti na spletu, previden, ga je skoraj nemogoče odkriti. Previden pa danes zna biti skoraj vsak. »Že najstniki vedo, da v spletni kavarni ali knjižnici dostopajo do interneta prek IP številke, ki je nihče ne more povezati z njimi. Z računalniško forenziko prideš do računalnika, ne pa do storilca.«

Podobno je pri sovražnem govoru, dodaja odvetnica. Če se ta pojavi na spletnih forumih, ki jih urejajo moderatorji, ga je lažje preganjati, saj lahko moderatorji odstranijo neprimerne vsebine. Pri lažnih ali žaljivih spletnih straneh pa je problem večji, saj jih lahko ustvari vsak. »Zato je treba veliko delati na ozaveščanju in otrokom že v šolah, denimo, dopovedati, naj ne počnejo na spletu tistega, kar ne bi želeli, da bi drugi počeli njim. Prihaja čas, ko bo treba internetne vsebine in zasebnost na internetu uvajati v učni načrt osnovnih šol. Otroci so v to okolje nenehno vpeti, a jih zanj ne izobražujemo. Nekateri starši se na internet spoznajo in jih lahko ozaveščajo, drugi pa ne. Kraj identetite ne bomo mogli nikoli v celoti preprečiti, lahko pa jih z ozaveščanjem zmanjšamo.«

Nataša Pirc Musar je bila tudi sama žrtev »doxinga«. Tudi zato svetuje, da so tisti, ki se znajdejo v vrtincu spletnega ustrahovanja, pozorni na to, kar se jim dogaja. »Treba je spremljati elektronsko pošto, ki jo začneš dobivati, pa tudi to, kdo ti začne slediti na twitterju, in opazovati, ali se stvari stopnjujejo. Na srečo pa v Sloveniji ne poznam primera, ko bi zadeve šle prek vseh meja.« Sama je dobila resno grožnjo s smrtjo, ko se je v Sloveniji dogajal primer Tomaž Majer. Tedaj je obvestila policijo in ta se je na njeno obvestilo tudi odzvala. Ugotovili so, da je telefonski klic prišel z železniške postaje v Stutgartu. »Takrat me je še malo bolj zaskrbelo, saj se je nekdo zelo potrudil, da se je zakril. Na srečo se je s tem tudi končalo.«

Dodaja, da je preganjanje spletnega ustrahovanja primerljivo s preganjanjem sovražnega govora: oboje je težko početi, saj je neotipljivo v resničnem svetu. »Zdi se mi, da se tožilstvo v primerih sovražnega govora obnaša kot prehud filter, ki primere zaustavi in sploh ne dopusti, da pridejo na sodišče. Ne dovoli, da bi sodstvo postavilo ogledalo družbi. Namesto tega rečejo, da dejanja ne bodo preganjali, ker ni neposredne nevarnosti. Se mora zgoditi še en napad, kot je bil tisti v Cafe Open? Bo treba nekoga pretepsti ali se bomo na besede in grožnje znali odzvati že prej?«

Kajti beseda je kot kamen. Njena sled ni krvava, a ni zato nič manj boleča.