Slepo črevo brez Pyhrnke?

Slovenska prometna politika si ne bi mogla postaviti večjega spomenika, kakor so nepregledne kolone stoječih vozil od mejnega prehoda Gruškovje proti Ptuju in ob najbolj turističnih koncih tednov celo do Maribora in Šentilja. Tako se bodo letos za komaj 15 evrov vredno cestno vinjeto lahko najbolj srečni vozniki skozi Slovenijo peljali kar osem ali dvanajst ur in v tem času prevozili skoraj 40 kilometrov (od Šentilja do Maribora po nekaj kilometrih avtoceste, potem pa naprej skozi Miklavž in mimo Ptuja skozi Podlehnik do Gruškovja po dvopasovnici, ki je vsaj napol krajevna ali po Dravskem polju celo vaška cesta). Takšen je za zdaj slovenski odsek Pyhrnske poti. In bo podoben še kar nekaj let.

Gneča in zastoji so se na tej cesti že začeli; do sredine avgusta se bodo samo še stopnjevali, potem do sredine septembra popuščali. Tako je že desetletja (razen obdobja kratke vojne v Sloveniji in dolge na Hrvaškem). Sedanje neznosne razmere sodijo v zbirko slovensko-hrvaškega nagajanja in kljubovanja. Vsakemu laiku je že zdavnaj jasno, da tako močnega prometnega koridorja ne moreš kar odpraviti ali ga pustiti za kolovoz, medtem ko se v avtoceste spreminjajo mnogo bolj nepomembne cestne poti (tudi v Sloveniji). Slovenska prometna politika pa še zdaj nima natančnega načrta, po katerem bi zgradila zadnji odsek avtoceste med Draženci in Gruškovjem (ni še niti uredbe o lokacijskem načrtu, sredi lanskega leta je le z uredbo zavarovala koridor za državni lokacijski načrt). Pa tudi finančnega načrta (denarja) nima, s čim in kdaj bi lahko gradila, ko bo uredila vse dokumente, kar bo že samo po sebi trajalo dve ali tri leta.

Za zdaj se Slovenija še lahko skriva v skupnem slovensko-hrvaškem grmu. Hrvati še tudi niso zgradili avtoceste do meje. Manjka jim še dober poldrugi kilometer in novi mejni prehod Macelj, pa se kolone nabirajo na hrvaški strani zaradi njihovega ozkega grla. Toda letos ga bodo zagotovo odpravili, saj so z zahtevnimi zemeljskimi deli že zelo daleč. Glede na to, da so brez posebno velikega hvaljenja in posebne medijske pozornosti zgradili kar dva šestkilometrska predora (Sveti Rok in Mala Kapela), ki bosta letos poleti odpravila zastoje na sredini njihove avtoceste med Splitom in Zagrebom, jim tudi mejni čep ne bo delal večjih preglavic. Če se za primerjavo samo spomnimo, kakšen pomp smo gnali v Sloveniji zaradi najdaljšega predora na Trojanah (v primerjavi s hrvaškima je pravi palček), je takoj jasno, kako drobnjakarsko in neučinkovito prometno politiko imamo že dolgo časa. Najbrž odtlej, ko je zrušila prvotni avtocestni program ministra Marjana Krajnca in vanj začela vnašati vsemogoče ovinke, na katerih bi (in tudi so) veliko več zaslužili gradbeniki in ki so dali veliko več kruha preštevilnim državnim birokratom in paradržavnim prometnim ustanovam.

Šele prihodnje leto, ko bodo na hrvaški strani dokončno uredili svoje poti do zadnjega milimetra na svoji mejni črti, se bo pokazalo, da je slepo črevo evropskega prometa od severa proti jugu pravzaprav v Sloveniji. Zato je treba avtocesto do Gruškovja takoj zgraditi; pravzaprav le polovico, za drugo polovico bo tako obnovljena sedanja magistralka. Letos končana cesta med Slivnico in Draženci ne bo pomenila nič, dokler ne bo dovolj pretočna cela Pyhrnska. Dokler pa ne bo Pyhrnke, bo slovenska cestna politika zanič.