Tiskane izdaje
»Bog je beseda, zadaj pa stoji marsikaj,« meni filozof in sociolog, ki se čudi zakladnici človeškega duha in z njo povezanim verskim skupnostim. Ne le skupnosti, njegova strast sta tudi narava in podeželje, kamor se vsak dan vrača iz Ljubljane.
Pred intervjujem ste mi rekli, da že vse življenje bežite iz prestolnice, a radi pobirate njene kulturne in strokovne dobrine, potem pa z njimi odidete na podeželje. Kaj tam s temi dobrinami počnete?
Nič drugega kot vsi tisti, ki jih konzumirajo tukaj. V življenju želim združiti stvari, v katerih uživam, zato veliko časa preživim v avtu. V naravi zgoščene kulturne ponudbe ne najdete. Na podeželju, ki mi najbolj ustreza za življenje zaradi stika z naravo in zemljo ter predvsem z ljudmi, pa nasploh težko najdete zaposlitev. Kaj šele s tako ozko specializirano izobrazbo, kot je moja.
Kakšna je bila pot do Urada za verske skupnosti?
Nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo, je bilo srečanje z verskimi skupnostmi. Bil sem osupel, ko sem uzrl vso to raznolikost – zakladnico človeškega duha. Izjemno je videti, spoznati ljudi, ki ne samo razmišljajo drugače, ampak tudi drugače živijo in si poskušajo izboriti svoje mesto v družbi. Ko v Sloveniji spoznate več kot dvajset verskih skupin, se čudite.
Pri nas je registriranih 50 verskih skupnosti, približno polovica s sedežem v Ljubljani. Se ta »pluralnost« vidi, čuti tudi navzven?
Čedalje manj ali čedalje več, kakor pogledate. Na podlagi svojega dela bi si upal trditi, da se prvi, morda tudi drugi val novoreligijskih gibanj umirja: manj je novih skupin, člani se starajo in prevzemajo druge vloge, novih pa očitno ni veliko. Religijsko življenje v Ljubljani se mi zdi na prvi pogled veliko manj pisano, kot je bilo pred desetimi leti.
Večjo »barvitost« dajejo oranžna oblačila pripadnikov gibanja Hare Krišna. Koga lahko poleg teh na ulicah še srečamo?
Če govorimo o pojavnosti, ne moremo mimo muslimanov in vedno večjega objekta na Parmovi, še vedno v Ljubljani srečate mormone, tudi Jehovove priče …
Delovanje katere od teh skupnosti pa je – poleg katoliške – v mestu najbolj vidno?
Z gradnjo džamije skozi vrata javnega delovanja nedvomno vstopajo muslimani. Morda jim bo prav džamija dala prezentnost, ki jim je manjkala. Ko bo začela skupaj s kulturnim centrom delovati, tam ne bodo le najboljši čevapčiči v mestu, ampak še kaj drugega: od kulturnih prireditev do knjižnice.
Na džamijo je islamska skupnost čakala 40 let. Ko se je zdelo, da je zapletov konec, pa se je začelo nasprotovanje glede poimenovanja ulice, Džamijska. Kako komentirate?
Temu ne bi dajal velikega pomena, gre pač za nasprotovanje, ki spremlja umestitev objekta v prostor. Vsekakor pa ima vložitev ustavne pobude za presojo imena tudi politične razsežnosti.
»Na podlagi objav Pavla Medveščka lahko špekuliramo, ali staroverce pri nas še imamo. Bo njihov nauk prevzela ali preoblikovala katera novodobniška skupina?« Foto: Jože Suhadolnik
Se vam sicer zdi, da so ljudje v Ljubljani odprti do drugih verskih skupnosti?
V mestu ljudje hodimo drug mimo drugega. Naša odprtost pride do izraza le, če nam kdo pride nasproti in se moramo odločiti, ali se bomo umaknili ali zaleteli vanj. Slovenci nismo odprti, ne zavajajmo se. Zadnji val migrantov, ki je šel skozi Slovenijo, je pokazal, kakšni smo v resnici; drugega sprejemamo le, dokler to nima vpliva na naše življenje.
Mogoče si težko predstavljamo, da bi namesto zvonov (ki so v istem trenutku zadoneli iz bližnje cerkve, op. p.) slišali mujezinov klic …
Ko sem se v Skopju sprehajal ob reki in slišal mujezine, se mi je to zdelo čudovito. Tudi mi jih bomo »morali« poslušati: če opozorim na pravni vidik, je mujezinov klic enak zvonjenju cerkvenih zvonov.
Pred leti ste dejali, da pri nas v bolnišnicah potrebujemo funkcionalne prostore za različne verske skupnosti pa tudi za neverujoče. Se je na tem področju že kaj naredilo?
Najprej potrebujemo prostore, ki bodo zagotavljali dostojne razmere oskrbovancem in kakovostne razmere za delo zdravnikov. Po zadnjem zasedanju sveta vlade za verski dialog smo v pogovorih z ministrstvom za zdravje in bolnišnicami dobili zagotovilo ljubljanskega in mariborskega kliničnega centra, da se pripravljajo prostori, ki bodo na voljo nekrščanskim verskim skupnostim in neverujočim.
Katera verska skupnost v našem prostoru pa se vam sicer zdi najbolj zanimiva s sociološkega, filozofskega vidika?
Strokovno so v zadnjih letih v ospredju objave Pavla Medveščka: izjemna razkritja o večdesetletnem, stoletnem paralelnem obstoju staroverske družbe v delu Posočja. Pričevanja, ki jih je zbral, so zelo heterogena. O njih imamo ne le kakovostne zapise, ampak tudi predmetno zapuščino. Gre za spoznanje, na podlagi katerega lahko špekuliramo, ali staroverce še imamo in ali oziroma kako bo ta nauk prevzela, preoblikovala katera od novodobniških skupin.
