Slovenija aktivno v protiteroristični boj

S podpisom sta se obe strani, Slovenija in ZDA, zavezali k sodelovanju pri izmenjavi in uporabi podatkov o spremljanju terorizma. Na Ministrstvu za notranje zadeve so potrdili, da preverjajo pravne podlage za sprejem zapornikov iz Guantanama.

Objavljeno
11. februar 2011 09.22
Mario Belovič, notranja politika, B. M., Bruselj
Mario Belovič, notranja politika, B. M., Bruselj
Ljubljana – Na obisku slovenske vlade v Washingtonu je zunanji minister Samuel Žbogar v torek z namestnikom državne sekretarke Jamesom Steinbergom podpisal meddržavni sporazum o izmenjavi informacij o spremljanju terorizma. Sporazum je poleg bilateralnih vprašanj zanimiv tudi zato, ker je zahteva ZDA za »protiteroristično« posredovanje podatkov vzbudila nemalo nasprotij na ravni Evropske unije, saj se dotika izjemno občutljivih področij demokratične ureditve, kot je varstvo osebnih podatkov.

Države EU jih načeloma varujejo precej bolj strogo kot ZDA, ki so v imenu vojne proti terorizmu na račun varstva osebnih podatkov precej povečale pooblastila varnostnih in obveščevalnih služb. Sporazum je sklenjen za nedoločen čas, začel pa bo veljati 30 dni po tem, ko bodo na obeh straneh izpolnjeni še zadnji notranji pravni pogoji za njegovo veljavnost. V njem sta se obe strani zavezali k učinkovitemu sodelovanju pri »izmenjavi in uporabi podatkov o spremljanju terorizma«, nanaša pa se na obveščevalne in policijske podatke, ne dotika pa se tajnih podatkov. Te državi urejata z drugimi sporazumi.

Kdo je terorist?

Ključna za razumevanje sporazuma sta zapisani definiciji »znanega terorista« in »osumljenega terorista«, saj se bodo po sporazumu izmenjevali izključno podatki o teh osebah. Slovenija in ZDA obe dikciji razumeta različno. Za Slovenijo je »znani terorist« oseba, ki jo išče Interpol ali pa jo je slovensko sodišče obsodilo terorizma. »Osumljeni terorist« pa je tisti, ki ga po pravilih kazenskega postopka preiskujejo ali preganjajo, ker se na teroristično dejanje pripravlja. ZDA »znanega« in »osumljenega« terorista razumejo v širšem pravnem smislu. Zato bodo naši državi posredovali podatke o – poleg v ZDA ali na tujem sodišču z ustrezno pristojnostjo že obsojenih, obdolženih in obtoženih teroristih – tudi podatke o ljudeh, ki so utemeljeno osumljeni terorističnih dejanj, priprave ali pomoči. Kaj pomeni utemeljeno osumljen, v sporazumu ni definirano.

Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ), ki bo operativno izvajalo sporazum, so nam pojasnili, da bo sporazum veljal za vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju obeh držav, ne le za državljane. Če se bo pojavilo različno razumevanje, kdo je terorist, in bodo ZDA zahtevale podatke o nekom, ki ga Slovenija ne prepozna kot »osumljenega« ali »znanega« terorista, podatkov o teh osebah ne bodo posredovali.

Kaj veliki brat lahko izve?

Polega osebnega imena »znanega« ali »osumljenega terorista« si bosta državi izmenjali tudi datum rojstva, številko potnega lista ali drugega identifikacijskega dokumenta ter podatke o sedanjem in prejšnjem državljanstvu. Sporazum odpira tudi možnost izmenjave biometričnih podatkov. Na MNZ so nam pojasnili, da gre pri tem med drugim za registrsko številko, EMŠO, spol, rojstni kraj, stalno bivališče, državljanstvo, tip in vrsto potne listine in podpis državljana. Ponovno pa zagotvaljajo, da bodo tudi te podatke pošiljali le za »znane« in »osumljene« teroriste po naši definiciji.

Dr. Milan Brglez, predstojnik katedre za mednarodne odnose na ljubljanski FDV, meni, da bo sporazum moral, še preden bo začel veljati, ratificirati državni zbor. Besedilo sporazuma pa je po njegovem uravnoteženo, saj upošteva tako ameriške zahteve po bolj angažiranem boju proti terorizmu kot naše bolj strogo razumevanje terorizma. »Mi ne iščemo svojih teroristov, gre bolj za sodelovanje, ažuriranje in izmenjavo podatkov, ki jih potrebujejo ZDA,« meni Brglez. Sporazum se mu z vidika varstva osebnih podatkov ne zdi sporen, saj upošteva evropsko zakonodajo na tem podpročju in ne posega v druge sporazume.

Enotne evropske politike do izmenjave podatkov z ZDA ni, prepuščena je suvereni odločitvi držav članic, razen če bi takšni sporazumi trčili na listino EU o temeljnih pravicah, pravi Brglez. Tudi na uradu informacijskega pooblaščenca, ki varuje osebne podatke, so ob pripravi sporazuma posredovali nezavezujoče mnenje. Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) pa so opozorili, da bi ZDA v sporazumu lahko omejile inšpekcijska pooblastila našega pooblaščenca. »Po zagotovilih MZZ je bila določba glede nadzora v pogajanjih vključena v besedilo sporazuma,« nam je pojasnil namestnik pooblaščenke mag. Andrej Tomšič.

Kmalu prvi zaporniki 
iz Guantanama?

Na MNZ so včeraj potrdili, da preverjajo pravne podlage za sprejem zapornikov iz Guantanama, kar je na obisku v ZDA napovedal predsednik vlade Borut Pahor, ki je v Washingtonu ponovno zavrnil, da bi se v zameno za obisk pri predsedniku ZDA Baracku Obami dogovarjal za sprejem zapornikov, kar so razkrile depeše WikiLeaksa. Na ministrstvu pripravljajo nov zakon o tujcih; vlada naj bi ga obravnavala še v tem mesecu, omogočil pa bo tudi sprejemanje tujcev, kadar za to obstaja nacionalni interes. »Tako bi tudi morebitno odločitev o sprejemu nekdanjih zapornikov iz Guantanama lahko sprejeli šele po uveljavitvi novega zakona,« so sporočili z ministrstva.

Čez dve leti enotna evropska pravila?

Bruselj – Praksa kaže, da veliko organov pregona v članicah EU že zbira podatke o potnikih v zvezi s posameznimi primeri ali letalskimi leti, predlog direktive o evropski evidenci o potnikih, ki jo je komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström predstavila prejšnji teden, pa bi omogočila bolj sistematično uporabo in enotnejši pristop. ZDA, Kanada in Avstralija zahtevajo od letalskih prevoznikov v EU podatke o vseh osebah, ki prihajajo iz evropskih držav ali tja letijo. Dosedanje izkušnje pa potrjujejo, da so takšne informacije nujne za boj proti hudim kaznivim dejanjem in terorizmu. V Belgiji je bilo kar 95 odstotkov mamil, ki so jih zasegli leta 2009, izključno ali predvsem odkritih prav s pomočjo teh podatkov. Pogajanja o predlogu komisije s svetom EU in evropskim parlamentom bodo predvidoma trajala kaki dve leti, glede na izkušnje s prejšnjim predlogom iz leta 2007 – tega so zdaj uskladili z lizbonsko pogodbo – pa je pričakovati viharne razprave, predvsem v strasbourškem avditoriju.