Tiskane izdaje
Višegrajska skupina je nastala kot politična zveza srednjeevropskih držav leta 1991, zamisel pa se je, ne brez prigovarjanja Zahoda, porodila v času velikih sprememb na političnem zemljevidu Evrope. Kljub razlikam med posamičnimi državami je prevladalo prepričanje, da so kulturne, družbene in ekonomske sorodnosti tolikšne, da je smiseln skupen nastop. Višegrajska skupina ima preteklost, manj jasna je njena današnja vloga, je pripomnil eden od udeležencev okrogle mize, ki je bila na začetku tedna organizirana v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti. In vendar članice zveze tudi znotraj Evropske unije povezuje veliko interesov in je dovolj razlogov za sodelovanje in usklajevanje. V dvajsetih letih je skupina ustvarila orodje mehke moči v srednji Evropi in povezava štirih je postala tako rekoč sinonim za Srednjo Evropo.
Razprava v Sazuju o politični regionalni grupaciji, ki so jo po padcu berlinskega zidu oblikovale srednjeevropske države, je načela pretekle izkušnje in aktualne izzive. Za tukajšnji prostor je fenomen višegrajske skupine zanimiv s stališča kratkovidnosti slovenske ocene, sprejete na začetku devetdesetih. Pomnimo začetno vzvišenost nad povezavo in pripombe predsednika vlade Janeza Drnovška, češ da je slovenska država v izhodišču v boljšem položaju in razvitejša od drugih. Danes, ko bi si uradna Ljubljana želela tesnejših povezav, je skupina razmeroma zaprta. Oziroma kot se je nedavno v intervjuju na teh straneh izrazil vodja diplomacije Samuel Žbogar: »Prizadevamo si, da bi sodelovali ... Včasih nas spustijo zraven, včasih ne.«
Nostalgija
V začetni fazi višegrajskega povezovanja je bil pomemben pritisk Zahoda, pravi poljski politolog Aleksander Smolar iz fundacije Stefan Batory. »Višegrajska skupina je imela vlogo pri pripravi držav na vstop v EU in Nato. Zahodna Evropa (in Združene države) so jih spodbujale, naj se povežejo, ker jih je skrbela destabilizacija regije.« V etapi individualnih pogajanj z evropsko komisijo je opažal več egoizma kot solidarnosti. Primere nelojalnega obnašanja češ da je bilo v nekem obdobju opaziti pri vsaki od teh držav. »Mislili smo nase.«
Razlaga avstronostalgijo, ki je vplivala na idejo, in mitološke komponente izgrajevanja identitete centralnega dela Evrope, ki se je hotel predvsem razlikovati od Rusov. »Višegrajska skupina je bila zgrajena na kapitalu nostalgije avstro-ogrskega imperija in ideja je bila najpopularnejša na Madžarskem, deloma na Češkem in Slovaškem. Na Poljskem je obstajala samo v Galiciji, tistem delu države, ki je pred letom 1918 pripadal avstro-ogrskemu imperiju. Zelo pomembno vlogo je igral mit o Srednji Evropi, ki ga je v osemdesetih letih populariziral znani članek Ugrabljena Evropa Milana Kundere, na novo pa so ga odkrili tudi zgodovinarji kot Istvan Bibo na Madžarskem, Oskar Halecki na Poljskem, Czeslaw Milosz in številni drugi. Disidentsko gibanje v tem delu Evrope, z ljudmi kot Vaclav Havel, Jacek Kuron, Adam Michnik, Janos Kis, je dodatno prispevalo k občutenju skupne usode. Pri odkrivanju specifik Srednje Evrope so šteli različna dela in različni tokovi v regiji, pa tudi na Zahodu. To odkritje je zagotovo imelo zelo pomembno politično vlogo pri oblikovanju zgodbe o regiji in pripravi na njeno nacionalno in regionalno neodvisnost.«
Med arhitekti Višegrada je bil Géza Jeszenszky, nekdanji madžarski zunanji minister in profesor zgodovine. Na ljubljanskem omizju je govoril o kontekstu nastanka »neinstitucionalne institucije«: četverica je hotela preseči slabosti regije, dokazati, da Srednja Evropa ni več območje sovražnosti, temveč je zmožna skupne vizije. Zavedali smo se tega, da so države vsaka zase šibkejše, skupaj pa močnejše, in čeprav je šlo na površini zlasti za spraševanje, kdo bo prvi povabljen, je bilo pomembno, da vsi dosežejo cilj, po možnosti hkrati, je povedal minister v času Antallove vlade. Čeh Petr Vágner, izvršni direktor višegrajskega sklada, edine institucije skupine, je spomnil, kako je bilo sodelovanje vedno odvisno od vsakokratnih vladnih garnitur in v drugi polovici devetdesetih je povezava komajda obstala.
Po vstopu v Evropsko unijo je višegrajsko skupino zajela določena »utrujenost«, je povedal slovaški raziskovalec Tomáš Strážay, ekvivalenta prejšnjemu cilju ni, čeprav je kot teme omenil energetsko politiko in iskanje skupne strategije do Romov. Za V4 je značilna »šibka institucionalizacija«, saj nima niti sekretariata, a to hkrati pomeni tudi večjo prožnost. Poudaril je, da je za skupino značilen trojni »ne«: zavračanje institucionalizacije; nedopuščanje, da povezava propade, kar se je v preteklosti skoraj zgodilo zaradi notranjih težav Slovaške in Češke; in nasprotovanje širitvi skupine. »Štiri je najboljša številka ... ideja širitve skupine ni več aktualna.« Raziskovalec Sazuja zgodovinar Andrej Rahten je slovenski pogled strnil v bistveno oceno: višegrajska skupina je še vedno aktualna in Slovenija bi se morala vprašati, zakaj je ostala zunaj.
Interesi
Glas višegrajske skupine je opazen in priznan, srednjeevropske države, ki so medtem postale članice Evropske unije, povezujejo sorodni interesi, in lahko so pomembna skupina pritiska v EU, so se strinjali razpravljavci. Letos je predsedovanje EU, z Madžarsko in Poljsko na čelu sedemindvajseterice, sploh v znamenju tega dela Evrope. Smolar, za katerega je urednik Gazete Wyborcze Michnik zapisal, da je eden izmed treh največjih mojstrov poljske politične besede, je glede današnje vloge povezave rahlo skeptičen, čeprav meni, da lahko odigra važno vlogo pri predstavljanju interesov in občutljivosti Srednje in Vzhodne Evrope. Toda ne nazadnje je prihodnost Višegrada povezana tudi s prihodnostjo Evropske unije, za katero ne vemo, kam gre in ali je mogoča fragmentacija. Ko gre za samo idejo Srednje Evrope, namreč vprašanje, ali danes sploh še obstaja, omenjeni politolog pravi, da ta koncept na Poljskem ni bil nikoli popularen, da se je največja nova članica EU venomer »identificirala neposredno z Evropo kot celoto«. To zdaj opaža tudi pri drugih novih članicah. »Ironija je, da se srednjeevropska ideja pomika proti vzhodu. Uporabljajo jo druge države, ki iščejo svojo evropsko identiteto in želijo doseči polno neodvisnost od Rusije.«
V zvezi s tem, kam spada kdo in kako se nove članice pozicionirajo v Evropski uniji, je pomenljiva nedavna izjava poljskega zunanjega ministra Radoslawa Sikorskega, češ da Poljska ni več del Srednje Evrope, temveč zmernega in odgovornega evropskega severa. Smolar odgovarja: »Sikorski definira Poljsko kot severnoevropsko državo v nasprotju s percepcijo, da je vzhodnoevropska država. Svoje ideje ni podrobneje razvil, toda verjetno je povezana s kriznimi razmerami in bo Poljsko pomaknila bliže stabilnemu in finančno odgovornemu delu Evrope. Toda to je samo hipoteza.«
Na vprašanje o zaprtosti višegrajske skupine in o tem, ali je štiri res tako idealna številka, kot tuintam povedo njeni najvišji predstavniki, pa komentira, da »seveda ni nobenih razlogov za omejevanje skupine na četverico«. Po njegovem bi bila Slovenija najbolj naravna nova članica kluba. »Gre za širšo problematiko postkomunističnih držav od Baltika do Zahodnega Balkana in sodelovanje med temi državami bi bilo treba okrepiti. Te države imajo veliko skupnih interesov.«
