Slovenija in Amerika

Ameriški predsednik Obama si prizadeva za takšen sistem, kakršnega imamo mi, je ocenil kirurg Janez Bajec, ki natančno pozna ameriški in slovenski zdravstveni sistem. Če bi njegove besede, izrečene na posvetu pri predsedniku države Danilu Türku o ravnokar nastajajočih zakonih za slovensko zdravstveno reformo, jemali dobesedno, bi bil sklep preprost: v Sloveniji pač ne potrebujemo nobene reforme. Seveda ni čisto tako, a vendarle se je koristno tu in tam primerjati z Ameriko, da vidimo, kje smo.

V Ameriki namenijo za zdravstvo dobrih 15 odstotkov BDP, pri nas 8,6. Tam porabijo na prebivalca v zdravstvu približno 6500 dolarjev na leto, pri nas 1800. A kljub vloženemu denarju so ZDA na lestvici vseh držav v svetu po merjenih pokazateljih zdravja prebivalstva le mesto ali dve pred Slovenijo. Zdravljenje v ZDA draži zasebni kapitalski interes, na katerem temelji tamkajšnje zdravstvo. Odlično zaslužijo ne le zavarovalnice in farmacija, ampak tudi odvetniki in zdravniki. Njihovo zdravstvo je takšno, da so bogatim dostopne najprestižnejše zdravstvene storitve, manj bogati ob bolezni obubožajo, revni umirajo na cesti. »Videl sem fanta, ki so mu vrgli odrezan prst v smeti, ker ni bil zavarovan,« je povedal svojo izkušnjo Bajec. Kaj takega se pri nas ne more zgoditi. Marsikaj pa se v našem sistemu, ki je sicer zasnovan na solidarnosti in javnem interesu, že dogaja.

Zato je prva dilema naše reforme, ali razlike med ljudmi z dodatnimi zasebnimi spodbudami povečevati ali jih z nekimi drugimi ukrepi zmanjšati. Prvi reformni zakon, zakon o zdravstveni dejavnosti, dokončnega odgovora na to še ni prinesel. Zakon na prvi pogled omejuje zasebno, a dokončno smer razvoja bomo videli šele iz drugega zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju.

Zakon od zdravnikov zahteva, da se odločijo, ali bodo delali samo v javnem sistemu ali le za samoplačnike, torej povsem zasebno. S tem želi odpraviti anomalijo sistema, v katerem je za mnoge samoplačniški pregled pogoj za vstop v javni sistem, zaradi česar so ljudje razslojeni, zdravniki pa zdaj v nezakonitem in zaradi preusmerjanja bolnih v lastne popoldanske komercialne ambulante tudi v etično spornem položaju.

Predstavniki zdravniški organizacij so zakon zavrnili in se s tem zavzeli za nadaljnjo komercializacijo zdravstva, torej za povečevanje razlik med ljudmi. Opozorili so sicer na možnost podaljšanja čakalnih dob (brez organizacijskih in finančnih sprememb v javnem sektorju se bo to tudi res zgodilo) in na pomanjkanje spodbud za zasebno delo v zakonu, a ob tem ne gre spregledati, da tiči v ozadju izrečenega tudi pot do vse večjih zaslužkov na račun ljudi, ki nimajo vpogleda v to, kar zares potrebujejo in česar ne. Z nenehnim zavzemanjem za denar sta zbornica in zdravniški sindikat ter seveda najbolj kapitalsko usmerjeni posamezniki že precej načeli ugled zdravniškega poklica, kar ni dobro ne za zdravnike ne za bolnike. Javnost ga čedalje bolj enači s pridobitništvom in vse manj z zanj nujno potrebno človečnostjo, ki je (ob nujni ekonomski podlagi) že tisočletja v sami biti zdravniškega poklica. Svoje je prispevalo že nekaj vlad zapored, ki ekonomskega položaja zdravnikov niso hotele urediti kot samoumevnega in so zdravništvo s tem poslale na barikade, pa tudi med zasebnike.

Če se Slovenija noče bližati Ameriki in hoče dobro delujoč javni sektor, mora v zdravstvo končno uvesti mehanizme za večjo učinkovitost, vključno s plačilom po opravljenem (čezmernem) delu zdravnikov. To ni edini, je pa bistveni izziv reforme. V nasprotnem primeru se bo javni sektor slabšal in lahko ga razpustimo. Takoj bomo v Ameriki.


Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela