Slovenija in Slonovija

Samo slonom v trgovini s porcelanom se lahko posreči tako zaplesti položaj Slovenije, kakor so ga zdaj slovenski »sloni« v odnosih s Hrvaško. Slovenija ima v tej zgodbi namreč vsaj toliko čiste karte in močne adute kot Hrvaška. Zakaj torej zapletanje in panika?

V hipu so vsi pozabili na vse neumnosti, ki si jih je na severni meji privoščila Hrvaška v zadnjih šestnajstih letih. Pozabili na vse incidente, gradnjo kontrolne točke na Dragonji, postavljanje školjčišča v Piranskem zalivu, količenje meje na polovici zaliva, preimenovanje tega zaliva v Savudrijsko valo, vzpostavitev ekološko-ribolovne cone ... Incident za incidentom - strategija. Kje sta bila tedaj Evropska unija in Olli Rehn? Kako to, v zadnjih letih sploh ni več streljanj s puško, s signalno raketo, ni več kazanja gole zadnjice, ni trganja mrež, ni zaletavanja z večjimi hrvaškimi ribiškimi ladjami v male slovenske čolniče?

Militantnim paravojaškim enotam v podobi umaških ribičev se tedaj ni resneje postavila po robu nobena slovenska politična opcija na oblasti. Velik del vplivne slovenske politike je mirno sprejemanje ofenzivnih hrvaških dejstev zagovarjal zato, »ker bi vsi drugi ukrepi povzročili konflikte, ki niso v evropskem duhu« in »ker bomo to nekoč rešili na miren, diplomatski, evropski način«. Še več: Slovenci smo si krivdo za tuje incidente naprtili sami. V dneh, ko so »donkihoti« in »sančopansi« z operetnimi pohodi na mejo smešili slovensko demokracijo, so prekaljeni hrvaški strategi ubrali drugačno taktiko. Zdaj sosedje osvajajo še položaj v jedru evropske diplomacije, tam, kjer je še pred letom »kraljevala« Slovenija.

Osnutek sporazuma o reševanju spora med Slovenijo in Hrvaško ni tako zavožen, kot bi ga radi katastrofično prikazali nekateri. Problem meje je treba spraviti z dnevnega reda. Odlašanje bi samo še globlje in nerazumljivo zastrupilo slovensko-hrvaške odnose. Že naslov »osnutek sporazuma« daje vedeti, da je pri njem mogoče še dopolniti ali popraviti kakšno podrobnost.

Kako bo sestavljen arbitražni tribunal, ni tako usodno vprašanje. Gre za kompromisno rešitev med hrvaškim predlogom o mednarodnem sodišču in slovenskim o arbitraži. Glede presoje po načelu pravičnosti je uporabljen kompromis. Pri določanju meje uporablja pravila in načela mednarodnega prava, pri določanju stika Slovenije z odprtim morjem pa poleg mednarodnega prava tudi pravičnost in načelo dobrih sosedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve. Tretji člen sporazuma govori o meji na morju in kopnem. Kdaj naj Slovenija sprosti hrvaška pristopna pogajanja? Takrat, ko bo sporazum potrjen v parlamentih obeh držav.

Resnični dilemi osnutka sta v bistvu dve: ali bo izhodišče za presojo res stanje 25. junija 1991? Pri tem je osnutek dvoumen in nedosleden. V petem členu sicer piše, da noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 ne more prejudicirati razsodbe. Toda deseti člen v drugi točki pravi: »Arbitražno sodišče je pristojno, da odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja.« Pojasniti je treba, zakaj je potrebna takšna dikcija. Tak člen lahko ustreza samo tistemu, ki je po 25. juniju 1991 dosegel nekaj, kar mu ne pripada. Nejasna je tudi druga točka tretjega člena, da sodišče določi režim za uporabo morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem.

Bo šlo torej res samo za režim in ne za teritorialni stik? Če Slovenija doseže popravek, dopolnilo ali pojasnitev teh dveh členov, lahko sporazum brez zadrege podpiše.