Slovenija mora razširiti velike namakalne sisteme

Evropska sredstva za namakanje ostajajo neizkoriščena, upravljanje vodnih virov pa je katastrofalno.

Objavljeno
26. december 2013 20.15
SSEMPAS SLOVENIJA 28.3.2012 NAMAKANJE NASADOV BRESKEV Z VODO IZ AKUMULACIJSKEGA JEZERA VOGRSSCCEK FOTO JOZZE SUHADOLNIK
Janoš Zore, Posavje
Janoš Zore, Posavje

Krško – V Sloveniji je z delujočimi namakalnimi sistemi opremljenih vsega 7500 hektarov kmetijskih površin, kar nas postavlja na rep Evrope. Že zdaj bi namreč razmeroma preprosto lahko namakali 60.000 hektarov površin, potencialno pa je za namakanje primernih 200.000 hektarov zemljišč.

Ta mesec so v Krškem podpisali pogodbo za gradnjo 155 hektarov namakalnega sistema Kalce–Naklo 2. Ta je eden od sedmih novih velikih namakalnih sistemov na skupaj 1752 hektarih, ki jih bo Sloveniji uspelo postaviti z denarjem evropske finančne perspektive 2007–2013.

Skupaj s še dvema obnovljenima sistemoma (396 hektarov) bo Slovenija tako v sedmih letih posodobila proizvodnjo na vsega 2148 hektarih. Za primerjavo, na Hrvaškem so zgolj v letu 2012 uredili 10.000 hektarov novih namakalnih površin.

Slovenija na repu Evrope

Posledično je Slovenija z 1,7 odstotkom na repu evropskih držav po deležu kmetijskih zemljišč v uporabi, ki so opremljeni z uporabnimi namakalnimi sistemi. Na 13.700 hektarih je v Sloveniji 64 nedelujočih velikih namakalnih sistemov. Povprečje EU je že leta 2007 znašalo 8,7 odstotka.

Medtem ko je delež najvišji v Grčiji (38,2 odstotka) in na Cipru (31,4), Slovenija s komaj 50-letno tradicijo namakanja zaostaja tudi za bližnjimi državami: Italija (31), Slovaška (9,5), Romunija (4,5), Avstrija (3,6) in Madžarska (3,3). Tudi če bo Slovenija uresničila cilj in ji bo v novi finančni perspektivi 2014–2020 uspelo zgraditi za 5000 hektarov novih namakalnih sistemov, bo s tremi odstotki še vedno cokla Evrope.

Do zime pozabimo na sušo

V zadnji evropski perspektivi je bilo za investicije v namakalne sisteme na voljo 26 milijonov evropskega denarja. Zaradi premajhnega interesa so razpoložljiva sredstva v Ljubljani skrčili na 13,3 milijona evrov. V obdobju 2014–2020 bo Slovenija za zemljiške operacije (komasacije, agromelioracije, namakanje) imela na voljo 23,7 milijona evrov. Tako kot zdaj bo investicija v namakalne sisteme z izjemo davka povrnjena v celoti, nakup namakalne opreme pa v polovičnem deležu.

»Blamaža,« je beseda, s katero je kmetijski minister Dejan Židan pred dnevi v Krškem opisal uspešnost upravljanja z vodami v času slovenske samostojnosti. V deželi, kjer pade dvakratno povprečje padavin v EU, so suše del vsakdana.

»V 22 letih bi lahko glede namakanja naredili bistveno več,« je za Delo dejala Marina Pintar z ljubljanske biotehniške fakultete. Ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj z omenjenega področja pravi, da se o suši pogovarjamo le, ko nas doleti, do zime, ko bi morali voditi postopke za gradnjo namakalnih sistemov, pa nanjo že pozabimo.

»Glavni razlog, da je temu tako, je prepričanje, da namakanje potrebujemo za blaženje suše, in ga ne sprejmemo kot rednega tehnološkega ukrepa,« opozarja Pintarjeva: »Če ljudje doma na vrtovih zalivajo solato, zakaj menimo, da bo v intenzivnejši pridelavi zelenjave ta zrasla brez namakanja.«

Z namakanjem do rentabilne koruze

»Če gre za velike namakalne sisteme, kmetu ni potrebno plačati niti inženiringa. Namakalni sistemi so za pridelovalce tako praktično zastonj,« pravi Pintarjeva, ki upa, da bodo pretekle pogostejše suše spremenile miselnost: »A zapleta se, ko morajo kmetje dati soglasje za velike namakalne sisteme. Nočejo se povezovati, zavezovati. Za postavitev 5000 hektarov novih namakalni površin do leta 2020 se bomo morali kar potruditi.«

»Ko smo pripravljali dokumente za namakalni sistem Kalce–Naklo 1 (na 110 hektarih je v uporabi od leta 2006), so nam manjkala soglasja lastnikov 35 hektarov zemljišč,« se začetkov namakanja ob krškem delu Krke spominja trsničar Anton Jarkovič: »Hodil sem od vrat do vrat.

Z mano je bila tudi notarska pooblaščenka, tako da smo dobili podpis takoj, ko so ljudje rekli da. Ljudje se ne zavedajo, kaj prinaša namakanje. Kar čakajo in gledajo, kako jim pridelek zgori,« pravi Jarkovič, ki se mu je na petih hektarih pridelek zaradi namakanja povečal za 30 odstotkov: »Ob sušah pridelamo tudi 50 odstotkov več.«

Dvome o namakanju razbija tudi letošnji primer pridelave koruze na Ptujskem polju. Brez namakanja bi pridelek na hektar znašal 3 do 4 tone, kar ob prodajni ceni 180 evrov na tono koruze in stroških pridelave 1100 evrov na hektar ni dovolj za rentabilno poslovanje. Z namakanjem je bil pridelek na hektar med 10 in 12 tonami, kar je ob 190 evrih stroškov petkratnega dovajanja vode kmetu omogočilo zaslužek.

Štiri leta za devet kilometrov cevi

Za zadnje tri velike namakalne sisteme v državi, v Gorišnici, Ormožu in Krškem, so od začetka postopka do pridobitve gradbenega dovoljenja potrebovali 14, 24 oziroma 42 mesecev. Pintarjeva kljub temu ocenjuje, da so se birokratski postopki skrajšali na še razumne roke.

Negativni rekorderji so v Krškem, kjer so sistem Kalce–Naklo 2, ki bo po podpisu pogodbe za gradbena dela pred dnevi v uporabi od aprila 2014, pričeli načrtovati že leta 2008. »V drugi fazi bo napeljanih devet kilometrov razvodnih cevi, postavljeni bosta dve črpalki in ojačana moč trafopostaje.

Novega odjemališča vode ne bo,« je najbolj dolgotrajen del šestletnega procesa opisala Magdalena Krošelj iz krške občine: »Za nadgradnjo smo pripravljali dokumente štiri leta, nato pa smo še leto dni čakali na državni razpis za evropska sredstva.«

V Krškem so v primerjavi z Gorišnico in Ormožem dodaten čas izgubili zaradi dolgotrajnega računanja maksimalnega možnega odvzema vode iz Krke, ki ima poleti zelo nizek vodostaj. A tudi tako namakalni sistem Kalce–Naklo 1 ob največji suši leta 2012 ni presahnil.