Slovenija mora vztrajati pri zahtevah do Hrvaške

Odločitev Republike Slovenije, da na nedavni pristopni konferenci EU ne podpre načrtovanega nadaljevanja pogajalskega procesa Republike Hrvaške, je povzročila oster odziv. Povod zanj je napačna ocena, da si Slovenija kot članica EU ne bo upala upočasniti pridružitvenega procesa svoje sosede k EU. Hrvaška je razočarana. Njena politična jeza se vse bolj spreminja v nacionalistično gonjo proti Sloveniji. Dogajanje narekuje ponovni razmislek o utemeljenosti slovenske zahteve po izjavi in o hrvaških razlogih za nasprotovanje.

Zahtevo po umiku vseh spornih stališč v predloženih dokumentih (zemljevidov, zakonov in predpisov ter navedb, ki predstavljajo, zastopajo in legitimirajo hrvaške mejne interese) hrvaška vlada zavrača s pojasnilom, da v njih ni prejudiciranja poteka meje med državama. Nova slovenska vlada je pravilno ugotovila, Hrvaška teži doseči mednarodno potrditev svojih predpisov, s katerimi posega v slovenski teritorij. Hrvaško namero jasno razkriva izjava predsednika hrvaške vlade Iva Sanaderja, da »Republika Hrvaška ni pripravljena kupovati svojega članstva v EU s hrvaškim ozemljem«. Izjava razkriva hrvaško prepričanje, da je z njenimi ukrepi in predpisi meddržavna meja dokončno opredeljena. To prepričanje izkazuje tudi s trditvijo, da v spornih dokumentih ni napačnih navedb glede poteka slovensko-hrvaške meje. Zato Hrvaška teh spornih navedb noče z izjavo preklicati. Ob grenkih izkušnjah urejanja spornih vprašanj s Hrvaško se je Pahorjeva vlada odločila ustaviti dosedanjo hrvaško politiko do Slovenije, polno zavajanj, neverodostojnosti in političnih preigravanj, ki slabijo v zgodovini vedno dobre slovensko-hrvaške odnose. Mnoge notranjepolitične težave in nezadovoljstva državljanov so hrvaške vlade uspešno preusmerjale na Slovenijo. Kriva je bila za neurejene lastniške odnose pri Nuklearni elektrarni Krško, naš egoizem naj bi hrvaškim varčevalcem onemogočal izplačilo še v Jugoslaviji vloženih deviz v LB in, nazadnje, Slovenija naj bi izkoristila svoj položaj članice EU za neupravičeno blokado Hrvaške s težnjo širitve svojega teritorija. Oglejmo si vsebino teh obtožb.

Nuklearna elektrarna Krško

Nuklearna elektrarna Krško stoji po razpadu SFRJ le na slovenskem ozemlju. Slovenija ni nasprotovala nadaljevanju položaja enakih pravic in obveznosti, ki so temeljile na skupni investiciji. Zaostritve teh odnosov je povzročilo nasprotovanje Hrvaške varnostno nujni zamenjavi uparjalnikov v NEK. Temu je sledil slovenski ukrep: začasna ustavitev dobave električne energije Hrvaški, s posledico obtožb in zahtev po neupravičeno visoki odškodnini. Neprijazne odnose so umirili novi dogovori in sporazumi, ki pa vse do danes niso v celoti zaščitili interesov Slovenije. Hrvaška še vedno ne zagotavlja v predvideni višini sredstev za razgradnjo NEK in zavrača pripravljenost za skladiščenje polovice nuklearnega odpada na svojem ozemlju. Ti dve neurejeni vprašanji slovenske vlade predajajo druga drugi. Njuno dosedanje slabo reševanje grozi, da bo Slovenija postala trajno smetišče hrvaških nuklearnih odpadkov, slovenski davkoplačevalci pa investitorji njenega zapiranja. Slovenija bo morala v tej zvezi zaostriti svoja stališča na jasnem načelu: pravice da, toda le ob izpolnjevanju obveznosti!

Devizne vloge nekdanjih varčevalcev LB

Slovenija se že vrsto let ubada z vprašanjem deviznih izplačil varčevalcem v poslovni enoti LB Zagreb. Zavrnitvi zahteve hrvaške vlade, da Slovenija in njena Nova Ljubljanska banka po načelu civilnopravne odgovornosti izplača v času skupne države vložena devizna sredstva v tej enoti, so sledile obtožbe o slovenski kraji in egoizmu, civilne tožbe in končno tožba pred mednarodnim sodiščem.

Kakšna je resnica glede neizplačila hrvaških deviznih vlog? V SFRJ je zakon obvezoval banke, da zbrana devizna sredstva prenesejo na NBJ, ta pa jim je zanje izplačala dinarsko protivrednost. Banke in njihove enote je zakon obvezoval, da tako pridobljena sredstva lahko uporabijo le za kreditiranje gospodarstva v republiki, v kateri so bila devizna sredstva zbrana. Za devizne vloge varčevalcev je jamčila NBJ in ne poslovna banka. Nastanek novih samostojnih držav preteklih razmerij glede bančnega jamstva ni v ničemer spremenil. Namesto da bi Hrvaška upoštevala bančni sistem v SFRJ, je začela obtoževati Slovenijo, zaprla enoto LB v Zagrebu in nadaljevala tožbe. Obtoževala je Slovence za goljufe in tatove, namesto da bi svojo javnost obvestila o znesku hrvaškemu gospodarstvu izplačanih kreditov (iz dinarske protivrednosti za zbrana devizna sredstva), ki so do danes nepovrnjena. Hrvaška javnost je ostala brez pojasnila, da vztrajanje pri obveznostih LB nima nikakršne pravne in denarne podlage. Oris zakonodaje SFRJ bi pojasnil, da so možne civilnopravne obveznosti glede vplačanih deviz ostale na NBJ, torej na izvedbi sporazuma glede materialnih pravic in obveznosti po razpadu nekdanje skupne države, ki ga je podpisala tudi Hrvaška. Zaradi vztrajanja pri obtožbi Slovenije pa Hrvaška noče nadaljevati postopkov iz tega sporazuma. Iz povedanega sledi, da bi se besede slabo obveščenega hrvaškega predsednika Stjepana Mesića, da gre pri LB za »rop hrvaških varčevalcev«, pravilno glasile, »poplačilo hrvaških varčevalcev iz sredstev Republike Slovenije bi bil rop slovenskih davkoplačevalcev«!

Potek slovensko-hrvaške meje

Na podobne postopke hrvaških vlad je Slovenija naletela tudi glede neskladij poteka meddržavne meje. Slovenski narod je v svoji zgodovini doživel številna teritorialna oškodovanja. Zadnja mejna nepravičnost se je Sloveniji dogodila po podpisu osimskega sporazuma. Takratno slovensko politično vodstvo je sledilo splošnemu prepričanju, da so medrepubliške meje v skupni državi nepomembno vprašanje. Ta zmota zožuje današnji slovenski državni teritorij v Istri. Naj spomnim: po priključitvi STO - cone B Jugoslaviji (27. oktobra 1954) je bila zgodovinska katastrska občina Piran razdeljena in zmanjšana. K. o. Savudrija in k. o. Kaštel sta postali del hrvaškega teritorija. V teritorij Slovenije je bila vključena le k. o. Sečovlje, vključno s 113 ha ozemlja južno od Dragonje (z zaselki Mlini - Škrile, Škodelin in Bužini s približno 80 slovenskimi prebivalci). Ti politični sklepi na škodo Slovenije so Hrvaški poklonili obsežne teritorialne koristi. Slovenija uradno ni zahtevala popravka navedenih krivic niti leta 1954 niti po letu 1991 ob osamosvojitvi.

Zakaj smo tako ravnali? Slovenija in Hrvaška sta se v ustanovnih listinah obvezali priznati stanje meja na dan razglasitve samostojnosti držav. Stališče, da so administrativne (katastrske) meje med nekdanjimi republikami z njihovo samostojnostjo postale državne, je potrdila tudi Evropska skupnost s posebno deklaracijo. Potek meje je bilo treba soglasno uskladiti in označiti. Za ureditev teh vprašanj in za pripravo predloga sporazuma o skupni državni meji je bila ustanovljena mešana diplomatska komisija (podpisani sem v dveh zaporedjih vodil slovenski del te komisije kot sopredsedujoči z dr. Rudolfom in dr. Kačićem).

Diplomatska komisija je dosegla strokovno soglasje glede poteka pretežnega dela meje na kopnem (meja je bila razdeljena na 11 odsekov in na mejo na morju; potek državne meje na 10 odsekih je bil usklajen). Te strokovne rešitve sta proučila tudi takratna ministra za zunanje zadeve, dr. Boris Frlec in dr. Mate Granić. Enajsti odsek meje na kopnem - slovenski zaselki južno od Dragonje (113 hektarjev) - je ostal sporen. Spornost tega teritorija sta pisno potrdili obe strani.

V nasprotju z dogovori je Hrvaška začela zasedati sporno ozemlje. Najprej z nezakonitim ponaredkom katastrske evidence v občini Buje, potvorjenim po piranskem katastru, z nelegalno gradnjo mejnega prehoda na Dragonji in z uvedbo policijskega nadzora nad tam živečimi Slovenci.

Tudi pri iskanju soglasja za ureditev meje na morju je slovenska stran pristopala z izhodišči, ki so v sozvočju z Badinterjem glede meje na kopnem. Zgodovinsko upravičenje Slovenije glede pripadnosti Piranskega zaliva, vključno z delom morja na zahodni strani Istre, vse do odprtega morja Hrvaška nasilno zavrača. Slovenija se upravičeno sklicuje na zgodovinsko povezanost slovenskega naroda z Jadranom in Sredozemskim morjem ter z dejstvom ribištva kot temeljne gospodarske dejavnosti istrskih Slovencev v večstoletni preteklosti. Kot pri kopenski meji smo tudi tu izhajali iz pravne urejenosti razmer na morju v nekdanji skupni državi. Piranski zaliv je bil pod policijskim, ekološkim in ribiškim nadzorom v pristojnosti slovenskih državnih in občinskih organov. Hrvaška stran ta dejstva zavrača in se sklicuje na nekatera izbrana določila mednarodne konvencije o pravu morja.

Več v Sobotni prilogi!