Slovenija na 21. mestu po indeksu človekovega razvoja

Ljubljana – Slovenija se je uvrstila na 21. mesto med 187 državami na svetu po indeksu človekovega razvoja. Po poročilu, ki ga je Program ZN za razvoj (UNDP) danes predstavil v Københavnu, Stranka za trajnostni razvoj (TRS) pa v Ljubljani, je prva med državami blaginje Norveška. Barbara Hočevar

»Gospodarska rast je nujni pogoj za blaginjo, ni pa zadosten. Za blaginjo so nujni zdravje, izobrazba, enakost ljudi in ugodni okoljski kazalniki, ki omogočajo razvoj za to in prihodnje generacije,« je poudaril Matjaž Hribar, tajnik Stranke za trajnostni razvoj.

Indeks človekovega razvoja (HDI) združuje kazalnike zdravja, izobrazbe in dohodka – po teh merilih poročilo UNDP uvršča Slovenijo med zelo visoko razvite, in sicer na 21. mesto med 187 državami, lani pa je bila 29. med 169 državami, katerih podatke so zbrali. Za nami so se razvrstile, na primer, Finska, Španija, Italija in Luksemburg, na prvih petih mestih pa najdemo Norveško, Avstralijo, Nizozemsko, ZDA in Novo Zelandijo. Od članic EU sta najnižje končali Bolgarija (55.) in Romunija (50.), med prvimi 40 državami pa ni nobene latinskoameriške (najvišje je Čile na 44. mestu) ali afriške države (Libija je na 64. mestu, od podsaharskih je Bocvana na 116. mestu). Že tradicionalno so zadnji položaji na lestvici, ki kažejo na kraje, kjer ljudje živijo v najslabših razmerah, imajo najslabši dostop do dobrin in najkrajšo pričakovano življenjsko dobo, zasedle afriške države – Demokratična republika Kongo, Burundi in Niger.

Neenaki, a manj kot drugod

»Po zadnjih preračunih je v Sloveniji posebno visok kazalnik zdravja. Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu je 79,3 leta, lani je bilo 78,8 leta. Povprečno število let šolanja za prebivalstvo, staro 25 let in več, znaša 11,6 leta, podobno kot na Irskem, Švedskem, Japonskem, Danskem. Po kazalniku pričakovanega trajanja šolanja pa naj bi se otroci, ki vstopajo v šolo, v povprečju šolali kar 16,9 leta, kar približno ustreza višji stopnji izobrazbe,« je rezultate povzel tajnik TRS. Vzroka, zakaj se je prav ta stranka zavzela predstaviti poročilo UNDP, sta najmanj dva: predsednik stranke Matjaž Hanžek je v preteklosti, preden je postal varuh človekovih pravic, pripravil več slovenskih poročil o človekovem razvoju, po drugi strani pa so izhodišča, ki jih zagovarja UNDP o tem, da sta skrb za okolje in blaginja ljudi neločljivo povezana, tudi eno od temeljnih stališč, za katere se zavzema TRS.

Po indeksu neenakosti, ki je dopolnilo HDI in opredeljuje neenakost v razporejenosti in dostopnosti do zdravja, izobrazbe in dohodka v družbi, se je Slovenija povzpela celo še višje, na deseto mesto. Tudi po tem kriteriju sta Norveška in Avstralija na prvih dveh mestih, ZDA pa, denimo, precej za nami, na 23. mestu. »Prištevamo se med države z zelo nizko stopnjo neenakosti, zlasti pri izobrazbi in zagotavljanju zdravstvenih storitev, nekoliko manj pri dohodku,« je pojasnil Hribar in dodal, da smo zelo dobre rezultate dosegli po določenih kazalnikih, kot so stopnja najstniške nosečnosti, zdravstveni oskrbi žensk in razmeroma velikem deležu prebivalstva z dokončano najmanj srednješolsko izobrazbo – tri petine žensk in skoraj 82 odstotkov moških.

Največja razlika med spoloma je opazna pri politični zastopanosti: pri nas je le malo več kot desetina poslank, medtem ko je na Norveškem in Nizozemskem v parlamentu skoraj 40 odstotkov žensk, na Švedskem, Finskem in v Islandiji pa še malo več.

Smo pa Slovenci med najmanj zadovoljnimi s svojim življenjem, če primerjamo prvih 25 uvrščenih držav. Povprečno smo svoje zadovoljstvo ocenili s 6,1 (na lestvici od nič do deset), tako kot Japonci in Južni Korejci.

Grožnja podnebnih sprememb

S trajnostjo in enakostjo do boljše prihodnosti za vse je UNDP naslovil letošnje poročilo, ki je po eni strani optimistično – od leta 1980 do 2010 so države, ki spadajo med tisto četrtino z najnižjim indeksom človekovega razvoja, izboljšale svoje rezultate za zavidljivih 82 odstotkov. Če bi se tempo razvoja iz preteklih 40 let nadaljeval še prihodnja štiri desetletja, bi večina teh držav leta 2050 dosegla takšno življenjsko raven, kakršno danes uživajo le v tistih delih sveta, ki spadajo med 25 odstotkov z najvišjim HDI, kar bi bil izjemen dosežek za globalni človekov razvoj v manj kot stoletju, je mogoče prebrati v izsledkih poročila. Vendar strokovnjaki hkrati opozarjajo, da bi utegnili vse bolj ogrožajoči okoljski dejavniki ne le ustaviti te pozitivne trende, temveč jih celo obrniti v negativno smer. Prebivalci v najrevnejših državah so nesorazmerno bolj izpostavljeni podnebnim katastrofam, kot so suša, poplave, onesnažena voda in zrak. Poleg tega so mnoga gospodarstva v siromašnih delih sveta odvisna pretežno od kmetijstva, ki ga naravne katastrofe najbolj prizadenejo.

Kljub napredku zadnjih let je razlika med prihodki bogatih in revnih večja, kot je bila, neenakost med moškimi in ženskami ostaja, ekološke katastrofe pa potiskajo revne posameznike in skupnosti še bolj na rob. Po prepričanju avtorjev poročila med ljudmi, ki so podhranjeni, najmanj polovica trpi lakoto zaradi okoljskih dejavnikov, kot sta onesnažena voda in suša. Hkrati opozarjajo, da danes več kot 1,5 milijarde ljudi na svetu nima elektrike – menijo, da bi številnim med njimi lahko pripeljali omrežje na trajnosten način, brez velikih stroškov in znatnega povišanja ogljikovih emisij.

Avtorji poudarjajo tudi pomen dostopnosti zdravstvene oskrbe in kontracepcije, ne le za zmanjšanje neenakosti med spoloma, temveč tudi za dolgoročno zajezitev revščine s počasnejšo rastjo prebivalstva na globalni ravni, tudi za zmanjšanje okoljske obremenitve, ki jo povzroča prenaseljenost.