Slovenija, njegova dežela

Aktivist organizacije Nevidni delavci sveta Irfan Beširević je v sredo pred družbo SCT Novista in zavodom za zaposlovanje protestiral z odpuščenimi delavci SCT. V četrtek je bil v Velenju na sestanku pri odpuščenih delavcih Vegrada, ki so se odločili za neplačevanje samskega doma. Včeraj ga je skupaj z nekaterimi drugimi aktivisti in delavci sprejel predsednik države. Sicer pa je vsak dan v Socialnem centru Rog, kjer prejema klice delavcev, ki iščejo pomoč. Te dni je zelo veliko klicev, pove.

Na protestih Beširević in drugi aktivisti ob podpori delavcev zahtevajo brezplačno bivanje v samskih domovih za delavce, ki so jim delodajalci dolžni plače, regrese, odpravnine ... Zahtevajo, naj država od delavcev prevzame terjatve do delodajalca, opeharjene delavce pa izplača iz posebnega sklada. Zahtevajo, da odpuščeni delavci iz BiH dobijo denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, čeprav nimajo stalnega prebivališča. Spremenjeni sporazum o socialni varnosti med Slovenijo in BiH sicer ureja, da so do denarnega nadomestila upravičeni tudi delavci iz Bosne, ki imajo v Sloveniji zgolj začasno prebivališče, a kaj, ko tega še nobena država ni ratificirala. To naj bi se zgodilo do konca meseca, pričakuje Beširević. Zahtevajo odškodnine za delavce, ki so bili trpinčeni in mučeni. Zahtevajo, da policija iz države ne bo več izganjala delavcev brez delovnih vizumov. »Nekatere Vegradove delavce je policija napotila na mejo. Za zdaj podatkov o novih pregonih nimamo,« pojasnjuje Beširević.

Beširević je v Slovenijo prišel iz Bosne kot enoletni otrok leta 1959. Oče je bil zidar in je prišel delat v Slovenijo, najprej v Pivko, nato v Ljubljano. Sina je veselil poklic natakarja, zato je po končani osnovni šoli opravil polletni tečaj za natakarja v Pulju. »Nato sem ves čas delal kot natakar, tudi v hotelu Palace. Ta poklic sem opravljal vse do izbrisa,« se spominja.

26. februarja 1992 se je njegovo življenje obrnilo na glavo. »Ker nisem imel več dokumentov, nisem mogel dobiti službe. Tako sem ostal brez službe, brez stanovanja, brez zdravstvenega zavarovanja. Ostal sem na cesti. Jedel nisem po več dni, spal sem v kleteh, zapuščenih avtomobilih, poleti v parku,« pripoveduje Beširević. Pravi, da ga je rešil Vid Milivojša. Ta mu je leta 1998 dal streho nad glavo, hrano in nekaj denarja, v zameno pa je zanj delal »vse, kar je bilo treba«: v njegovi gostilni je bil natakar, pekel je odojke, pospravljal, celo pazil otroka. Tako se je preživljal, dokler leta 2003 ni dobil državljanstva.

Po izbrisu je ostal tudi brez zdravja in družine. »Zadnji dan leta 1990 sem imel hudo prometno nesrečo. Bil sem operiran; še danes imam ploščico v medenici. A po izbrisu me zdravniki niso sprejeli, saj sem bil brez dokumentov, zdravstvenega zavarovanja in denarja. Tako sem prebolel trombozo brez zdravniške pomoči, a imam danes težave z nogami. Poleg tega na desno oko ne vidim, zdravstveno stanje pa je vse slabše,« pove Beširević, invalid tretje stopnje. Glede svojega zdravja je tako še vedno v negotovosti. Operirati ga ne morejo, ker je ploščica v medenici preblizu živca in lahko postane hrom. »V medenici imam krvne strdke, a me ne morejo operirati. Zato je zgolj vprašanje, kdaj se bo kakšen strdek odtrgal, in potem se ve, kaj me čaka.«

Medtem ko si izgubljenega zdravja ne more povrniti, ga, kot kaže, več sreče čaka pri iskanju izgubljene družine. Ima dva otroka, hčerka se je rodila leta 1980, sin enajst let kasneje. A po izbrisu je družino izgubil, pove: »Ko sem po izbrisu odšel, sinu nisem mogel nič ponuditi. Bilo me je sram. Na skrivaj sem ga gledal, dokler se niso preselili in sem za njim izgubil vse sledi. A hčerka ga je našla. Zdaj ga pripravlja, da bi se vsi trije srečali in pogovorili.«

Poleg Beširevića je bilo izbrisanih še 25.630 ljudi, mnogi med njimi pa so zdaj združeni v civilni iniciativi izbrisanih. To je po odstopu Aleksandra Todorovića prevzel prav Beširević. Pojasni, da izbrisani čakajo na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je enkrat že razsodilo v njihovih prid, a se je na sodbo Slovenija pritožila. »Če bo sodba znova v našo korist, država pa je ne bo upoštevala, bomo šli na ulice in zahtevali pravice. Nekateri zahtevajo odškodnine, a to ni naš skupni cilj. Odgovorni za izbris bi morali odgovarjati. Meni moralno zadovoljstvo pomeni več kot državni denar,« pravi Beširević in pripomni, da je krivec za izbris tedanji notranji minister Igor Bavčar.

Beširević pove, da je že od nekdaj upornik in se je vedno zavzel za šibkejšega: »V petem razredu osnovne šole sem imel temnopoltega sošolca Petra Browna. Drugi sošolci so ga zmerjali, jaz pa sem bil na njegovi strani.« Ob tem našteva, da je imel težave s šefi v službi, ker se je zavzel za druge delavce, v vojski je imel težave s podoficirji, bil je tudi umaknjen iz karavle, kar se je zavzel za druge vojake. Celo v mladinski delovni brigadi v Prištini je imel težave, ker je raport predal v slovenskem, ne pa v srbohrvaškem jeziku.

Svoje uporništvo nadaljuje v organizaciji Nevidni delavci sveta. »Kot izbrisan sam spoznal aktiviste, ki so nas podpirali. Takrat smo zaskvotali Rog in leta 2006 ustanovili Socialni center Rog. Leto pozneje smo delili letake za velike sindikalne proteste. Ko smo videli, v kakšnih razmerah živijo delavci, smo se odločili, da jim pomagamo, in smo ustanovili Nevidne delavce sveta.« A po njegovih besedah glas delavskega ljudstva danes ne pomeni skoraj nič. Delavci so gradili državo, plačevali prispevke, vlagali v tovarne, domove, delali so solidarnostne sobote. Zdaj pa so brez pravic za odločanje. »A mi ne bomo odnehali,« zatrjuje. In dodaja: »Tudi če me zaprejo, mi za to ne bo žal. Nekaj smo vendarle naredili.«