Tiskane izdaje
Ljubljana – Zdi se, da Slovenija postaja rodovitna prst za teorije zarot. Dokler ostajajo omejene na majhen odstotek prepričanih, težav ni. Nastanejo, ko se prelijejo v širšo javnost, ki v poplavi informacij težko loči zrno od plev. Tedaj se nenadoma začnejo resne razprave, ali številke na embalaži res pomenijo, kolikokrat je bilo prepakirano isto mleko.
Zakaj je slovenska družba tako primerna za razmah teorij zarot? Zakaj se pri še velikem nesmislu, ki bi, če bi znali nanj pogledati zdravorazumsko, obveljal za nebulozo, pojavi črv dvoma: kaj pa, če je vse res? Zakaj so nekateri prepričani, da so v koprenastih sledeh na nebu (s tujko chemtrails) strupene snovi? Na Arsu in na ministrstvu za obrambo so že večkrat povedali, da ni razlogov za preplah. A mnogi tem zagotovilom ne verjamejo. Nekateri so prepričani, da svetu vladajo reptili. In drugi, da je zaradi cepljenja umrlo veliko ljudi.
Zakaj dvomimo v avtoriteto in ne verjamemo strokovnjakom? Zakaj ne govorimo več le o bančnem lobiju, nemara o farmacevtskem, ampak celo o pediatričnem? Zakaj pri razpravi o cepljenju vse bolj prevladuje prepričanje, da so zaradi morebitnih stranskih učinkov cepiva tako škodljiva, da bi morali ukiniti obvezno cepljenje; argument, da je precepljenost prebivalstva izkoreninila resne otroške bolezni, pa naj bi bil izmislek farmacevtske industrije, ki da ga zdravniki nekritično ponavljajo? In zakaj so potem tisti, ki dvomijo v avtoritete in ne zaupajo strokovnjakom, pripravljeni za svoje vzeti besede človeka, ki ga sploh ne poznajo?
Vse je lahko vir dvoma
Filozofinja prof. dr. Olga Markič, ki na filozofski fakulteti v Ljubljani med drugim predava tudi logiko, pravi, da ljudje avtoritetam manj zaupajo, ker so jih že prevečkrat ujeli na laži. Za nekredibilne so se izkazali tako politiki kot gospodarstveniki, pa tudi posamezni znanstveniki. »Ko človeka nekdo okrog prenese, mu pač ne verjame več.«
Teorije zarot so tudi zelo priročne, pravi njihov poznavalec, novinar Marcel Štefančič jr., ker so bolj logične od uradnih verzij, polnih lukenj. V teorijah zarot je vse logično, svet je urejen in transparenten. »Trik pa je v tem, da konspirolog upošteva samo to, kar potrjuje njegovo teorijo, in v tem je podoben Slovencem. Oba se vedno strinjata sama s sabo. Slovenci radi krivdo prelagamo na druge. Teorije zarot nam potrjujejo, da nismo krivi za neuspeh, ampak da je razlog v silah, ki so zunaj nas. Konspirologi na začetku vedno poskušajo dati vtis racionalnega človeka, a na koncu se izkaže, kako verjamejo, da svet vodijo reptili.«
Poleg tega živimo v družbi, ki je tako zapletena, da človek s svojim razumom težko predela argumente in razloge za nek pojav. Veliko je področij, kjer nikoli ne moremo biti stoodstotno gotovi; kjer ni logične nujnosti; kjer lahko govorimo samo o verjetnosti. Na teh področjih vse prevečkrat prehitro posplošujemo. Iz filozofije je znano, da za večino stvari ne moremo stoodstotno reči, tega ni, tudi za konec sveta ne, zato je skoraj vse lahko vir dvoma.
»Da lahko ocenimo, ali je argument močan ali ne, moramo področje zelo dobro poznati. Če ga ne, lahko verjamemo avtoriteti, ampak tudi v tem primeru načeloma želimo, da ta svoje trditve podpre z dokazi. A stvari so lahko celo tako zapletene, da včasih niti razlogov, ki jih v prid svojega prepričanja navajajo strokovnjaki, ne moremo razumeti. Na koncu tako potem pogosto ostanemo zgolj pri tem, ali v stvar verjamemo ali ne.«
In če nas je nekdo prevečkrat opetnajstil, začnemo dvomiti. Tudi v znanosti so se zgodile goljufije. Toda Olga Markič poudarja, da ima znanost to prednost, da lahko drugi znanstveniki ponovijo dokazni postopek, preverijo trditve kolegov in obelodanijo goljufije. »Znanost je bila vedno kritična. Ravno zato so ljudje lahko verjeli vanjo. Res pa je, da je danes morda bolj kot kdajkoli povezana s kapitalom.«
Prav iz farmacije večkrat pljusknejo zgodbe, kako je kapitalski lobi naročal raziskave ali prirejal njihove rezultate v svoj prid. Pri tem ni bilo nujno, da je šlo za direktno goljufijo. Zadoščalo je, da so vzorec raziskovalnega materiala izbrali po svojih potrebah. »In če nas je v zadnjem času prevečkrat pustila na cedilu politika, farmacija, medicina ali znanost, bomo začeli verjeti drugim.«
Problem je, ker se potem ne vprašamo, ali nemara na drugi strani počnejo isto. V »alternativi« je marsikaj še manj podkrepljeno z dokazi. Vzorci so lahko napačno izbrani. Običajni ljudje, ki se ne spoznajo dovolj na statistiko, manipualcij ne bodo znali prepoznati. Olga Markič zato opozarja, da potrebujemo več znanja statistike in verjetnosti. Samo tako bomo znali razumeti in uporabljati sporočila, ki so nam posredovana. »Ne samo v šolah, na vseh družbenih ravneh bi morali ljudi učiti, da bodo sami znali ocenjevati in presojati informacije. Pri razpravi o smiselnosti cepljenja pa bi morali narediti še korak naprej. Razlikovati bi morali med tem, kaj je dobro za skupnost in kaj samo za posameznika. Res je, lahko se posamezniku zgodi smola, ampak življenje je tvegano. Nobene gotovosti ni. Zato moramo vedno tehtati med majhno verjetnostjo, da bo šlo kaj narobe, in veliko koristjo precepljene skupnosti.«
Državljanska paranoja
Imunolog prof. dr. Alojz Ihan z medicinske fakultete v Ljubljani pravi, da smo Slovenci po tradiciji revna, kmečka družba, ki je do tujih gospodarjev in sistemov vedno imela nezaupljiv odnos. Zakoni so prisila, ki jo je treba upoštevati le zaradi izogibanja kazni.
»V odnosu do države in institucij nimamo občutka participacije. Država ni naša, ampak od politikov, ki jo vodijo. Bolnišnice niso naše, ampak od zdravnikov, in podobno so sodišča od sodnikov, mediji pa od novinarjev. Tako nastane slovenska državljanska paranoja. Če nečesa, kar je za življenje pomembno, ne poznamo in nimamo občutka, da pri tem lahko participiramo, postane tisto avtomatsko ogrožujoče.«
Pri razpravah o smiselnosti in upravičenosti cepljenja, ki se širše javnosti dotika veliko bolj, kot se jih koprenaste sledi v zraku, reptili in prepakirani litri mleka, saj se vse več neopredeljenih začenja resno spraševati, kaj pa če je vse res, in razmišljati, da ne bi cepili otrok, gre po besedah Alojza Ihana za problem napačno izbranega diskurza. Pobudniki prostega odločanja imajo, kot pravi, na voljo polje racionalne družbene debate, ki bi jo lahko vsi razumeli in ki se tiče človekovih pravic, odgovornosti staršev za otroke in potrebe po spremembi avtoritarnih družbenih mehanizmov v demokratične.
»Na žalost pa povsem napačno iščejo utemeljitev za spremembo zakona v domnevni 'nevarnosti' cepljenja. To pa je iracionalni diskurz, ki so ga uvozili od marginalnih, zahodnjaških skupinic, ki zganjajo družbeno paranojo glede vsega – hrane, cepiv, zdravil, vesoljcev.« Tega diskurza, kot pravi, racionalna družba preprosto ne more vzeti v razpravo. »To je isto, kot če bi sam zahteval, naj vsem letalom dodajo vsaj še en rezervni motor, da se bom v zraku bolje počutil. Še bolje pa dva. Če bi želel to doseči, bi se moral s svojimi argumenti vključiti v diskurz tehničnih univerz, sicer me nihče ne bi jemal resno.« Drugje morda ne, a na Slovenskem bi se, kot kaže, tudi to lahko zgodilo.
