Kako uspešni smo po vašem mnenju Slovenci v DPOR in v presejalnih programih?
Od pričetka DPOR v 2010 smo precej dosegli, imamo pa še rezerve. Vsekakor so presejalni programi zgodba o uspehu. Obolevnost za rakom materničnega vratu smo zmanjšali za več kot polovico, obolevnost za rakom debelega črevesa in danke, nekoč najpogostejšem raku pri nas, smo zmanjšali za 20 odstotkov, za skoraj 400 primerov na leto. Poleg tega smo veliko večino rakov pri tistih, ki so se na vabilo odzvali, odkrili v zgodnjih stadijih, ki napovedujejo boljši uspeh zdravljenja. Dokaz je dejstvo, da so imeli tisti, ki so se na programe odzvali, kar štirikrat manjšo verjetnost, da bi zaradi presejanega raka umrli v opazovanem petletnem obdobju, kot tisti, ki so vabilo zavrgli.
Stroka ocenjuje, da bi z zdravim življenjskim slogom, cepljenji in s čistejšim okoljem lahko preprečili do polovice rakavih obolenj. A umrljivost je pri nas še vedno visoka – skoraj 6000 ljudi na leto. Slovenci torej še kar nismo dovolj ozaveščeni in tudi naša država ni ravno zgled boja proti onesnaženju.
Na podlagi podatkov za Slovenijo, ki jih natančno beleži register raka, lahko zelo dobro ocenimo breme raka pri nas. Obolevnost pri nas kot pri drugih zahodnih državah strmo raste in iz podatkov lahko razberemo, da gre kar dve tretjini porasta na račun staranja prebivalstva in tretjina na račun dejavnikov okolja, na katere lahko vplivamo. V Sloveniji se je pričakovana življenjska doba od samostojnosti podaljšala za kar osem let, več pri moških kot pri ženskah. Povečanje incidence in s tem seveda tudi umrljivosti zaradi raka lahko vzamemo kot nekaj pozitivnega, če je cilj ta, da dlje živimo. Daljša ko bo pričakovana življenjska doba, večja bo umrljivost zaradi raka, tu se uvrščamo ob bok najbolj razvitim državam. Seveda dolžina življenja ne pove dosti o kvaliteti življenja, sreči … V tretjini, na katero pa lahko vplivamo, je v Sloveniji najpomembnejši dejavnik kajenje, ki je po oceni povezan s kar 35 odstotki pojavnosti raka, preostalo pa so drugi dejavniki okolja, vključno z onesnaženostjo. Do vseh teh dejavnikov moramo imeti enako ničelno toleranco.
Na umrljivost pa je treba gledati v kontekstu, koliko časa živimo in zakaj umremo. Ta dva dejavnika sta združena v preživetju in v onkologiji se je udomačilo poročanje o petletnem preživetju kot merilu o tem, koliko smo uspešni pri obvladovanju raka. V zadnjih štiridesetih letih, kar delam na tem področju, se je petletno preživetje v Sloveniji skoraj podvojilo (s 30 na 60 odstotkov), česar si seveda na začetku nikakor nisem predstavljal. Na podlagi tega trenda in vse bolj sodobnih tehnologij menim, da moramo na problem obvladovanja raka v bodoče gledati z optimizmom – kljub dejstvu, da bo kot vzrok smrti verjetno čedalje bolj pogost.
Kdo je bolj odgovoren v skrbi za lastno zdravje, Slovenke ali Slovenci?
Mislim, da se stanje spreminja, krivulji petletnega preživetja med moškimi in ženskami sta si vse bližji, in sicer zaradi večjega izboljšanja pri moških. Pri ženskah je za to kriv rak pljuč, saj jih je leta 2016 zaradi njega prvič umrlo več kot zaradi raka dojke. Skoraj izenačil se je tudi delež kadilcev, ki je vzrok za ta trend. Da, mislim, da se situacija obrača.