Trivrstične lovilce trenutka na temo jutra bodo Japonci med 25 sodelujočimi državami zbirali do sredine februarja. Natečaj bo za slovensko mladino vodila Osnovna šola Franceta Bevka iz Tolmina, ki si je s haikuji nabrala precej izkušenj. Že 13. leto izvaja natečaje, ki so skozi leta postali mednarodni predvsem zaradi sodelovanja držav nekdanje skupne države.
Tako na njen naslov vedno znova prispe več tisoč haikujev, najboljši med njimi pa končajo v knjigi. »Otroci se očitno radi odzivajo. Najprej pišejo, ker se jim zdi enostavno, toda ko se zares lotijo haikujev, pa vseeno spoznajo, da ni tako lahko nekaj dobrega povedati v tako kratki formi,« je pojasnil pobudnik natečaja glasbeni pedagog, pesnik in glasbeni kritik Jožek Štucin.
Prav na njegov naslov je spomladi prispelo pismo slovenskega veleposlaništva v Tokiju s prošnjo za sodelovanje z JAL. Fundacija vsaj navidez s poezijo nima ničesar skupnega, saj od nastanka leta 1990 predvsem spodbuja projekte, ki prispevajo k novi globalni dobi v letalstvu.
Vendar v tej vnemi podpira mednarodne izobraževalne in kulturne izmenjave ter svetu predstavlja japonsko kulturo. Rezultate bo junija objavila na svoji spletni strani, zmagovalni haiku (gre za kombinacijo haikuja in tematske risbe) pa bo predstavljen v programu na vseh mednarodnih poletih boeinga 787 istoimenske japonske letalske družbe.
»Ne vem, če je haiku najbolj primeren za otroško poezijo, je pa dejstvo, da so v tej formi odzivni in kreativni. Otrokom je blizu tudi kratkost forme. Sam menim, da je forma idealna za vzpodbujanje literarne kreativnosti. Dragocen je vsak poizkus ustvarjanja. V svetu tehnoloških mašil in neverjetnih količin digitalnega šuma je vsaka klasična oblika ustvarjanja silno dragocena izkušnja. Otroci do literature na splošno vzpostavijo bolj pozitiven odnos,« razmišlja Štucin in poudarja, da pravzaprav niti ni razlik med otroškim ali odraslim haikujem: »Haiku je, ali pa ga ni, je pa res, da smo pri otrocih ponavadi bolj tolerantni, manj formalistični in manj strogi. Haiku je stvar trenutka, utrinka, mimobežne misli, razodetja, neposreden stik z dogodkom, dotika večnosti. To se dogaja vsem nam: haiku pesnik je načeloma lahko vsak, če je le občutljiv za življenje, svet in okolje, v katerem živi. Otroke je včasih lažje napotiti v to smer, odrasli smo pogosto malce otopeli, preresni, ukalupljeni.«