Tiskane izdaje
Julija 2013 sprejeta resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014−2018 je ministrstvu za kulturo naložila izdelavo dveh ključnih akcijski načrtov, načrt za jezikovno opremljenost in načrt za jezikovno izobraževanje. Gre za izvedbena dokumenta, ki natančneje določata cilje in ukrepe iz resolucije ter jih časovno umeščata.
Osnutka sta bila narejena v času prejšnjega ministra, pri njuni pripravi pa so sodelovali vrhunski strokovnjaki, ki jim je uspelo tako medsebojno uskladiti delno zelo različne poglede in pristope, da sta bila osnutka oblikovana s konsenzom.
Načrta že deset mesecev ležita v predalu
Šele njuno sprejetje pa pristojnemu ministrstvu sploh omogoča načrtovanje in pogajanja za finančna sredstva, ki so nujna za uresničitev sprejetih ukrepov. Ministrica tako na tem področju pri pogajanjih za obseg proračuna v letih 2016 in 2017 pa tudi pri pogajanjih za višino evropskih sredstev, ki še potekajo, nima ustrezne podlage.
Zatem sta bila dana v javno razpravo in na podlagi pripomb zainteresirane javnosti je bila narejena tudi njuna končna redakcija. Ni nepomembno, da je bila priprava obeh načrtov financirana iz javnega denarja.
Zdaj pa načrta že deset mesecev ležita v predalu ministrice, ki ji v vsem tem času dokumentov ni uspelo poslati v sprejetje vladi. Za javnost sta dosegljiva na spletni strani ministrstva, kjer je dokumentiran tudi celoten proces sprejetja resolucije in priprave obeh načrtov.
Zakaj sta načrta za jezikovno politiko sploh ključna dokumenta pri uresničevanju nalog na področju javne rabe slovenščine? Zato, ker šele njuno sprejetje omogoča načrtovanje in pogajanja za finančna sredstva, in sicer tako za sredstva iz integralnega državnega proračuna kot za sredstva Evropske unije, ki so potrebna za uresničitev sprejetih ukrepov.
Pogajanja glede proračuna za leti 2016–2017
Pri njihovi izvedbi pa že tako vse bolj zaostajamo za drugimi članicami Unije, ki zaščiti in razvoju svojih jezikov namenjajo veliko pozornosti in sredstev. Čeprav gre za zakonsko obveznost pristojnega ministrstva, je ta zamuda tako nerazumljiva kot skrb vzbujajoča.
Še zlasti ker ministrica v svojih nastopih večkrat rada poudarja pomen slovenščine, med drugim v predlagani noveli medijskega zakona celo na novo opredeljuje pojem slovenske glasbe, obenem pa z nesprejetjem in neuveljavitvijo obeh dokumentov onemogoča ključne razvojne projekte na tem področju.
Zdaj potekajo pogajanja glede proračuna za leti 2016–2017, kjer ministrstvo za kulturo tudi z nesprejetjem teh načrtov nima veljavnih podlag, s katerimi bi lahko zahtevalo večji del proračunskega denarja, ki ga je v zadnjih letih za kulturo tako in tako vse manj. Brez denarja pa ne bo moglo pripraviti ustreznih razpisov.
Dolgoročno utegne ta zamuda še resneje ogroziti večje razvojne projekte, ki bi se lahko financirali iz sredstev evropske finančne perspektive. Tu lahko med mnogimi drugimi omenimo več milijonov vreden projekt slovarja sodobnega slovenskega jezika, izobraževanje in razvoj prevajalske stroke, izboljšanje položaja slovenščine kot znanstvenega jezika, razvoj tehnoloških orodij, ki so v pomoč senzorno oviranim, in denimo projekt razvoja jezikovnih tehnologij, ki je glavna skrb jezikovno neprimerno večjih držav od naše.
Negotovo uresničevanje ciljev
In prav zato, ker zdaj potekajo tudi odločilna pogajanja med ministrstvi glede delitve evropskih sredstev, v zvezi s katerimi je ministrica že večkrat javno prelagala svojo odgovornost na prejšnjega ministra, obstaja resna bojazen, da bo s svojim nedelovanjem ogrozila prepotrebno podlago za uresničevanje ciljev glede jezikovne opremljenosti in izobraževanja, kot ji jo nalaga resolucija.
Vprašanje za to je, čigavi interesi so prevladali, da ministrica v desetih mesecih že pripravljenih in znotraj stroke dogovorjenih dokumentov ni posredovala v sprejetje vladi.
