Tiskane izdaje
Ljubljana, Kočevje – Mineva leto dni od zgodbe o medvedku Srečku, ki je bil lani spomladi in poleti pravi medijski zvezdnik. Zaradi pritiska javnosti so ga, kot edinega medveda pri nas, odpeljali v Romunijo na triletno rehabilitacijo odvajanja od ljudi. Kako živijo preostali slovenski medvedi v ujetništvu?
Po podatkih ministrstva za kmetijstvo in okolje imamo v Sloveniji 12 medvedov v ujetništvu. Štiri fizične in dve pravni osebi imajo dva medveda v Radovljici, dva v Polhovem Gradcu, enega na Nanosu, dva v Kočevju in štiri v Ljubljani, v živalskem vrtu. Razmere za bivanje in nadzor so v pristojnosti državnih služb, inšpektorji za okolje pa so zadnja leta opravili oglede petih lokacij, vendar, zagotavljajo na ministrstvu, večjih nepravilnosti niso ugotovili.
»Imamo vsa dovoljenja,« pravi Franc Tušek iz gostišča Tušek v Gornjih Ložinah na Kočevskem, kjer v ogradi živita dva medveda. Samica je stara 21 let in so jo v ogrado zaprli zaradi nesreče s tovornjakom, samec, ki je bil kot mladiček zavržen, pa ima zdaj 20 let in je skoraj dvakrat težji od samice, saj ima okoli 340 kilogramov.
»Če bi še enkrat izbiral, medvedov ne bi imel«
Franc Tušek pravi, da medveda živita v 350 do 400 kvadratnih metrov veliki ogradi, vsak ima svoj brlog in bazen. Vsak dan pojesta okoli 20 kilogramov predvsem kuhane hrane, koruzo, žito, brikete. V preteklosti sta imela štiri mladiče, vendar ju zdaj v času paritve ločijo, tako da samica že osem let ni imela mladičev. »Če bi lahko še enkrat izbiral, potem medvedov ne bi imel, ker je to ogromen strošek in moraš imeti gostilno, da se stvar izide,« pravi sogovornik.
Medveda, ki živita v kletki v Ložinah, nikoli ne bosta živela drugače, pravi Franc Tušek, ki brez dlake na jeziku pove, da bodo medvedi v ujetništvu ostali do konca življenja: »Če bi ju zdaj izpustili, bi šla naravnost k ljudem, ker si ne znata poiskati niti hrane.«
Vendar pa je takšno ujetništvo boljše od smrti, je prepričan Stanko Valpatič iz Društva za osvoboditev živali in njihove pravice: »Nasprotujemo živalskim vrtovom, ki imajo od razkazovanja živali koristi, ne pa, če je njihov namen reševanje živali, da se jih ne ubije.« Svojo vlogo bi morala odigrati država, ki bi morala urediti veliko zatočišče, kjer bi živele bolne, zapuščene in tudi ljudem nevarne živali, kot so »problematični« medvedje. Torej tudi za Srečka.
Sicer pa je po Valpatičevem mnenju treba vzpostaviti ravnovesje v naravi, ki bi ga lahko dolgoročno dosegli z odpravo lova. Živali se po njegovem prepričanju zaradi lova bolj razmnožujejo, kot bi se sicer, saj se tako bojujejo za ohranitev vrste. Valpatič dodaja, da bi morali vseskozi izobraževati ljudi, predvsem mlade, da bi vedeli, kako se vesti v okolju, kjer živijo divje živali.
Varovati populacijo, ne le posameznega medveda
Da je lahko usmrtitev v določenih primerih primernejši ukrep kot karkoli drugega, kar imamo na voljo, opozarja Ivan Kos, predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
To, da so Srečka odpeljali v Romunijo, ni rešitev, saj je negotovo, kaj bo s tem medvedom po treh letih. Morda rehabilitacija ne bo uspela in bo Srečko spet hodil k ljudem. A to ne bo več simpatičen kosmatinček, ampak odrasel in velik, torej lahko tudi nevaren medved.
Strokovnjaki, sploh biologi, pravi Ivan Kos, na ohranjanje neke vrste ne gledajo prek posameznih osebkov, ampak razmišljajo o ohranjanju populacije. Zato je pomembno ohranjanje ekosistema, ker s tem lahko ohranjaš populacijo in tako tudi posamezne osebke.
To pa pomeni, da je zaradi ohranitve in ugodnega stanja populacije treba žrtvovati posamezne, recimo temu »problematične« osebke: »Zavestno se moraš odločati o tem, da živali, za katero kot biolog še posebno dobro veš, da čuti in ima osebnost, vzameš življenje,« pravi Ivan Kos. »Odločitev o tem, da jo ubiješ, je zato še težja, vendar se zavedaš posledic, tega, kaj se bo zgodilo, če pri svoji odločitvi daš prednost posameznemu osebku pred populacijo.«
Kdo je zapečatil
Dodaten problem je še to, da se s takšnimi primeri, kot je Srečko, preusmerja pozornost od živalskih vrst v naravi na živali v ujetništvu. Ljudje, ki se zavzemajo za osebke v ujetništvu, lahko dobijo lažen občutek, da so nekaj naredili za žival. Ivan Kos, ki sicer ne nasprotuje zavetiščem in podobnim ustanovam za živali v ujetništvu, nadaljuje: »Za preživetje populacije bomo naredil mnogo več, če bomo napor in denar namenili izboljševanju življenjskega okolja, kot so zeleni mostovi, izobraževanje ljudi ali kaj podobnega.«
