Slovenski priimki imajo korenine doma

»Vsi smo bili nekoč migranti,« opozarjajo ulični plakati, na katerih izstopajo priimki, za katere bi prvi hip rekli, da so slovenski, čeprav ni nujno tako. Sporočilo nas želi spomniti, da so predniki vseh nas, ki zdaj iz toplega zavetja opazujemo kalvarijo beguncev, nekoč od nekod pribežali.

Odmevna akcija z visoko etičnim namenom ozaveščanja je spodbudila novinarsko radovednost, koliko smo Slovenci res potomci migrantov. S strokovnjakom za imenoslovje, dr. Silvom Torkarjem, znanstvenim sodelavcem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, se lotimo kratke analize najpogostejših slovenskih priimkov.

Zasidrani na svojem

Seznam najpogostejših priimkov Statističnega urada Slovenije hitro razkrije, da smo Slovenci večinoma kar močno zasidrani v svoji zemlji. Med prvimi 20 najbolj razširjenimi priimki so le trije takšni, katerih pomen nakazuje, da so njihovi nekdanji nosilci prišli v te kraje od drugod. To so Horvati, Turki in Bizjaki z vsemi mogočimi izpeljavami. Strogo statistično bi lahko rekli, da je med 20 najpogostejšimi priimki komaj 15 odstotkov takšnih, ki nakazujejo prišleke.

Za Horvate gotovo ni dvoma, od kod prihajajo. Prav tako ne za Turke, čeprav, opozarja strokovnjak, gre tu zelo verjetno samo za oznako nekoga, ki je pribežal iz turškega imperija, kamor je spadala tudi Bosna. Malo več dela so zadali imenoslovcem Bezjaki oziroma Bizjaki. Luščenje starih jezikovnih plasti je razkrilo, da je Bizjak verjetno malo slabšalna oznaka za človeka, ki je doma nekje med Dravo in Savo in da je gotovo prišel s kajkavskega govornega območja, ki pa je takrat obsegalo kar velik kos Hrvaške. Očitno je bežal pred turškimi vpadi in je v 16. stoletju priromal na Kranjsko in celo do Tolminske.

Razen omenjenih treh kažejo priimki drugih naših prednikov nedvomne slovenske korenine. Tako je tudi z najštevilnejšimi Novaki, čeprav gre na prvi pogled za poimenovanje ljudi, ki so gotovo prišli od drugod. Da je to sicer res, pritrdi tudi imenoslovec, toda v glavnem gre za ljudi, ki so jih klicali za Novake, ker so prišli iz sosednje doline, izkrčili novo zemljo in se na njej naselili.

Takšnih mikromigracij je bilo seveda veliko, zato ne čudi, da je med 70 tisoč priimki na Slovenskem prav Novak z 11 tisoč primeri na prvem mestu po pogostnosti. Pa še te migracije najpogosteje niso presegale okvirov istega gospostva. Slovenci niso veliko migrirali, razen če so bežali, kot denimo v 18. stoletju pred vojaško obveznostjo, ki jo je uvedla cesarica Marija Terezija, čez mejo v Benečijo.

Tudi Vidmar in Košir naša

Slovenci smo bili kmetje, podložniki, ki niso imeli veliko možnosti, da bi zapuščali svojo zemljo. Vendar to ne pomeni, da selitev ni bilo. Toda odrejala jih je cerkvena ali zemljiška gospoda. Tako je denimo v 11. in 12. stoletju freisinški škof poselil Sorško polje z bavarskimi kmeti, ki takrat še niso imeli priimkov. Kljub temu so za to območje značilni nemški priimki (Šifrer, Ziherl, Hafner, Logonder, Bajželj) in še nekateri, ki so nastali šele v 15. in 16. stoletju, ko so tamkajšnji naseljenci še govorili nemško. Podobno so v Sorici in okoliških vaseh, naseljenih s Tirolci, nastali priimki Frelih, Torkar, Taler, v Nemškem Rutu na Tolminskem Pajntar, Dakskobler, Kaltnekar ter na Kočevskem Henigman, Švajgar, Verderber in podobno.

Močno skupino migrantskih priimkov najdemo še v kraških, vipavskih in goriških urbarjih ob koncu 15. in začetku 16. stoletja, pravi dr. Torkar in povzema Milka Kosa, ki v Urbarjih slovenskega Primorja iz leta 1954 našteva: Hrovat (Crabat, Krabat, Krowat), Hrovatin, Bezjak (Besiackh, Besyakh ipd.), Vlah, Skok, Turk, pa tudi Kočevar, Korošec, Furlan, Pegam (Beheim, Peham, Pehann, Pechan) v pomenu Čeh, Švab, Nemec.

Med potomce priseljencev imenoslovci prištevajo še Hočevarja na 24. mestu (2800 oseb) in Kočevarja (1100) na 139., Laha (1900) na 40., Furlana (1600) na 58., Nemca (1300) na 99., Tavčarja (1300) na 104. mestu, in delno tudi pri nas zelo pogostega (s 3266 osebami na 15. mestu) Korošca, ki je prišel s Koroškega.

Slovenski izvor priimkov nezmotljivo razkrivata priponi -nik in -šek, čeprav so priimki na -ič, tudi domačega izvora, celo bolj razširjeni, vendar jih ljudski glas po krivici pripisuje le priseljencem s srbohrvaškega govornega območja, opozori raziskovalec. Pripona -ič je bila dodana kot pomanjševalnica potomcu kakšnemu nosilca imena ali poklica. Med prvimi 20 najpogostejšimi priimki so takšni kar štirje: Kovačič (s 5623 nosilci na tretjem mestu), Zupančič (peto mesto s 5034 predstavniki), Božič (14. s 3400 osebami) in Kavčič (20. s 3000 osebami).

Nedvomno slovenski pa je Vidmar s 3869 nosilci na 10. mestu, čeprav se ne motite, če v njem slišite nemški prizvok; Videm je namreč nemška beseda za cerkveno posestvo, pripona -ar pa je latinsko-nemškega izvora. Toda priimek je tipično slovenski, zagotavlja Torkar.

Med v preteklosti najpogostejšimi tujimi priimki lahko zasledimo tudi peščico židovskih – profesor Torkar vztraja pri slovenski besedi za Juda, ki da izhaja iz nemščine –, a veliko manj kot pri naših sosedih. Takšna sta tudi Švarc in Fischer, ne pa tudi denimo Košir, za katerega ljubiteljski etimologi radi trdijo, da je izpeljan iz židovskega »košer«. Košir ni nič drugega kot nekdo, ki izdeluje koše, odmahne z roko imenoslovec. Prav tako kot Aškerc ni bil nič drugega kot oznaka za kos platna, čeprav si je pesnik Anton Aškerc rad predstavljal, da je potomec askerja – vojaka v turškem jeziku.

Od Drekonje do Jebačina

Brez posebnega tveganja lahko torej rečemo, da je večina naših priimkov vendarle nastala na tem koščku zemlje. Nekateri, ohranjeni do danes, pričajo celo o predkrščanskem obdobju sedanjih Slovencev in so nastali iz predkrščanskih osebnih imen. Takšni so Borko, Bogdan, Bratina, Bratko, Bratuša, Černe, Černigoj, Dobrinja, Godeša, Gostiša, Lubej, Malej, Maligoj, Mislej, Obid, Radinja, Radovan, Radočaj, Stanko, Stanič, Staniša, Stojan, Stojko, Svetina, Zorko, Žele, Žitko. Še več predkrščanskih osebnih imen smo ohranili v krajevnih imenih kot denimo: Braslav v Braslovčah, Bratislav v Bratislavcih, Dobroteh v Dobrteši vasi, Dražigost v Dražgošah, Hotedrag v Hotedršici, Hotemir v Kotmari vasi, Ljubovid v Ljubiji in Ljubljani, Radigoj v Radgoni, Stojdrag v Sodražici, Višemir v Vižmarjah, Domažal v Domžalah, Postoj v Postojni, Rad v Radovljici, Treb v Trbovljah, Čadrag v Čadrgu in Čadražah, Dragan v Drganjih selih (odtod tudi priimek Derganc) itd.

Trdo jedro slovenskih priimkov gotovo ne bi preseglo do 40 tisoč stalnih, opozori imenoslovec, toda k današnji pisanosti so gotovo pripomogle različne tuje uprave, ki so v minulem tisočletju vladale nad Slovenci. Tujci so naša imena zapisovali v nemščini, italijanščini in madžarščini. Poknjiževanje priimkov nazaj v slovenščino je – po najboljših močeh lokalnih župnikov – potekalo v drugi polovici 19. stoletja, zato so isti priimek odtlej pisali na različne načine in s tem povečali njihovo raznovrstnost. K novodobni pestrosti pa so pripomogle tudi migracije v 19., 20. stoletju in po razpadu Jugoslavije ter nova navada dvojnih priimkov pri porokah.

Čeprav imamo Slovenci tudi izrazito šaljive oziroma »nerodne« priimke, pa vendar v soseščini drugih narodov z njimi ne izstopamo. Napačno je mnenje, da so jih slovenskim tlačanom nadeli tuji gospodarji za zabavo; to so bili vzdevki, ki so jih ljudem nadevali sovaščani. Res pa je, da jih je bilo nekoč veliko več kot dandanes, ker so se jih njihovi nosilci postopoma otresli. Prav tako niso bili vsi ti priimki dejansko zaničljivi, čeprav se danes tako sliši. Drekonja, denimo, je izpeljan iz krajevnega imena Dreka v Benečiji, ki je najverjetneje romanskega izvora.

Tudi tiste najbolj očitne so ljudje marsikdaj zamenjali ali rahlo zabrisali, na primer Jebačin v Jelačin. V 15. in 16. stoletju lahko zasledimo več šaljivih vzdevkov in priimkov, ki so pozneje izginili ali se glasovno spremenili do neprepoznavnosti, npr. Maloprav, Hudadlaka, Hudoleto, Mrzlitrebuh, Stopistran, Obesiboh (boh je slanina), Kuripečič; Nikomernedej je postal Kumerdej, ostali pa so priimki Pasarit (iz Pasirit), Pecigos, Babosek, Terseglav (iz Tresiglav), Pojiškruh, Mesesnel (Mesosnedel), Mokorel (iz Mokoril), Repolusk, Otorepec (iz Vrtorepec), Kozoglav idr. Nekaj posmehljivih kolektivnih vzdevkov se je ohranilo tudi v krajevnih imenih, npr. Mokronog, Muhabran, Lipoglav (iz Lupoglav).

Takšna okvirna slika naroda skozi priimke je povsem primerljiva s sosednjimi narodi (državami), še zagotovi dr. Silvo Torkar, ki se z imeni ukvarja že 25 let. V Avstriji denimo mrgoli priimkov, ki so slovenskega, hrvaškega ali češkega izvora, podobno je na Madžarskem, saj je jezikovni substrat v teh dveh državah pretežno slovanski. V Italiji so po letu 1929 fašistične oblasti izvedle pravi priimkovni genocid, ko so slovenske in hrvaške priimke množično poitalijančile. Tudi na Hrvaškem je slika priimkovne pokrajine zelo raznolika.