Slovenski starši otrokom ne dovoljujejo napak

Ljubljana – Natančnih podatkov o številu brezvoljnih najstnikov v Sloveniji nimamo. Strokovnjaki ocenjujejo, da je takšen eden od sedmih, mladostnikov, ki se vse pogosteje ovijejo v šal pesimizma in zapadejo v začarani krog apatičnosti, pa je menda čedalje več. O vzrokih in rešitvah je beseda tekla tudi na nedavni okrogli mizi.

Sprememba razmer v socialnem okolju, ki nas obkroža, je v zadnjih letih pomembno vplivala tudi na mlade. »Vse več neaktivnosti, brezvoljnosti in otopelosti pri odraščajoči mladini je le ogledalo današnje družbe in ni njihovo naravno stanje. Najstnik je po naravi oseba, ki želi nekaj narediti iz sebe, a potrebuje potrditev,« je prepričana Leonida Mrgole, ki je skupaj s soprogom dr. Albertom Mrgoletom avtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, v kateri staršem svetuje, kako se povezati z otroki in kako z njimi komunicirati.

Psihoterapevt dr. Mrgole poudarja, da so v njegovi psihoterapevtski praksi terapije najprej deležni starši, ki pripeljejo otroka na terapijo, šele nato se posveti otrokom. »Starši otroke lahko sami popravijo, poznati pa morajo najpomembnejša področja njihovih potreb v času odraščanja. Eno je gotovo emocionalni razvoj, druga potreba je druženje z vrstniki, omeniti pa moramo tudi eksperimentiranje in prenašanje udarcev ter soočanje z realnostjo, tudi prek razočaranj. Pomembno področje je tudi ustvarjalnost.«

Nezadovoljni s šolo

Slovenski starši smo zelo rigidni. Za svoje otroke hočemo natančno načrtovati, kaj bodo počeli in kako se bodo učili. Še bolj je rigiden naš šolski sistem. Odzivi staršev in drugih pomembnih odraslih, kamor sodijo tudi učitelji, mladostnikom ne dovolijo, da bi eksperimentirali in se učili na svojih napakah. Od mladostnika se na vseh ravneh pričakuje uspeh, ne glede na njegove interese in sposobnosti. To je katastrofalno za odraščajočega človeka. Šolski sistem ne podpira njegove ustvarjalnosti, ampak jo zatira. Imamo vrsto otrok, ki so izrazito nezadovoljni s šolo, pravi Albert Mrgole.

Njegovo trditev potrjuje tudi raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz leta 2012, ki je zajela spremembe v vedenju, povezane z zdravjem mladostnikov v Sloveniji v obdobju 2002–2010. Pokazala je, da je delež mladostnikov, ki so nezadovoljni s šolo, močno narastel pri vseh starostnih skupinah in obeh spolih. »Leta 2002 je bila v povprečju s šolo nezadovoljna petina mladostnikov, leta 2010 pa skoraj dve tretjini. Izsledki kažejo, da je porast nezadovoljstva izrazitejši pri fantih in pri 13-letnikih. Delež 15-letnikov, ki niso zadovoljni s šolo, je v primerjavi s 13-letniki nižji in je podoben tistemu pri 11-letnikih. Menimo, da je manjši porast trenda nezadovoljstva s šolo pri starejših mladostnikih povezan zlasti z zaključkom obveznega izobraževanja in vpisom na srednjo šolo, ki je bolj verjetno skladna s posameznikovimi interesi in sposobnostmi,« v obrazložitvi rezultatov pišejo avtorji raziskave.

Albert Mrgole je po drugi strani prepričan tudi, da smo slovenski starši otroke pretirano razvadili: »Naši otroci nimajo razvitih delovnih navad. Doma jim ne dajemo nobenih zadolžitev. Njihova edina obveznost je, da se učijo za šolo. Kaj s tem dosežemo? To, da otroci trdijo, da je šola bedna, kar je res, ter da izobraževanje in s tem prihodnost nimata nobenega smisla, ker je toliko brezposelnih. Sprašujejo se, zakaj bi se sploh trudili, in obsedijo v takšnih okoliščinah. Če bodo mlade generacije odraščale na takšen način, se nam slabo piše.«

Leonida Mrgole poudarja, da vsak mladostnik za zdravo odraščanje potrebuje »učitelje z veliko začetnico. Osebe z vrednotami, s katerimi se bodo lahko primerjali in rekli, da želijo tudi sami postati takšni. Tu ne govorim le o šolskih učiteljih, tudi o starših in vseh drugih odraslih, ki so za najstnika pomembni.«

Alarm za odrasle

Če bi se odraščajoči najstnik s pomembnimi vprašanji lahko obrnil na odrasle, odgovorov verjetno ne bi tako množično iskali na vprašljivih spletnih straneh ali klicali na krizne telefone. »Mladi prostovoljcem na TOM telefonu postavljajo največ vprašanj, povezanih s telesnim razvojem, spolnostjo in ljubeznijo, ni pa nezanemarljiv delež klicev, v katerih sprašujejo, kaj naj počnejo, oziroma kaj naj sami s seboj. Pravijo, da se nimajo kam dati. Govorijo, da se jim nič ne ljubi, da je vse brez veze, to pa je skrb zbujajoč alarm za nas odrasle, ki bi se morali odzivati na njihove potrebe. To je znak, da z našimi odzivi nekaj ni v redu. Vsa ta energija odraščanja išče smisel, in smisel je v odzivu. Starši in vzgojitelji bi se morali prevzgojiti, da bi se znali ustrezno odzivati na otrokove razvojne potenciale in jih spodbujati, naj poiščejo lastne strasti. Ne bi jim smeli vsiljevati svojih,« opozarja Albert Mrgole in dodaja, da so po njegovih izkušnjah vsa področja umetniškega izražanja tisto, kar mladostnikom pomaga osmisliti življenje.

Mitja Popovski, oče dveh otrok in trener plesa, iz izkušenj zatrjuje, da je »pomembno prepoznati, kdaj otroke spodbujati, naj vztrajajo, in kdaj jim omogočiti, da opustijo kakšno od interesnih dejavnost, ki jih obiskujejo. Opažam, da so mladi, sploh srednješolci, danes zelo obremenjeni in imajo vedno manj časa, da bi našli svoje cilje, ki bi jim dajali voljo. Zaradi preobremenjenosti se predajo vsakodnevni rutini in prenehajo razmišljati o tem, kaj radi delali in zakaj.

Le prav postavljeni cilji, ki si jih mladi sami določijo, jih lahko motivirajo in jih tako odvrnejo od brezvoljnosti. Zaradi tega so nato boljše volje tudi doma in gredo lažje v šolo. Ples zelo pozitivno vpliva tudi na samozavest mladih. Tudi tisti, ki bi sicer ostali v ozadju, v plesni šoli ne ostanejo tam, naučijo se stati na odru, ko jih vsi gledajo. Veliko strokovnjakov je že dognalo, da glasba in ples blagodejno in ugodno učinkujeta tudi na psiho mladih. Tako se bolje počutijo in se zato tudi lažje soočijo s stresom in apatijo. Najstniki, ki jih poučujem, so ponavadi izjemno fokusirani. Imajo cilje, so vztrajni na svoji poti, in so v plesu našli svojo strast, včasih tudi življenjsko poslanstvo.« Seveda pa je ples le ena od ustvarjalnih dejavnosti, ki jo mladim na poti iz otopelosti in brezvoljnosti priporočata tudi Mrgoletova.