Tiskane izdaje
Slovenska zgodba o pokrajinah ali pa vsaj njena zadnja epizoda je začasno končana. Vladajoča oblast je sicer poskušala narediti vse, da bi jih postavila na noge - in za to porabila nešteto ur dela, zlasti ministra za lokalno samoupravo. Celotna zakonodaja se je pripravljala več kot dve leti, »žrtvovanih« je bilo nekaj milijonov proračunskih evrov za referendum, ki se ga je udeležilo poraznih manj kot enajst odstotkov volivcev. Za marsikoga so bile malone norčave vladne izjave o spoštovanju referendumskega izida, češ da gre za očitno deklaracijo volje in vse kaj drugega kot zlorabo tega demokratičnega instituta. Zdaj pa je nenadoma očitno zmagala presoja, da pokrajin ne gre uvrščati na izredno sejo.
Kaj je pogasilo nujo po sprejetju odločitve o pokrajinah, saj da jih drugače Slovenija še dolgo ne bo imela? Kam se je izgubilo na trenutke kar brezupno vztrajanje ministra Ivana Žagarja pri 13 ali 14 pokrajinah? Neenakomerna razvitost slovenskih občin je nesporno dejstvo, ki ga nihče ne more zanikati. A ne zadosten razlog.
Kakršen koli je že bil dejanski motiv streznitve, bi bila v luči vseh teh dogodkov na tankem ledu trditev, da gre za »dobro delo« zdajšnje koalicije (z izjemo DeSUS, ki pokrajinam nasprotuje). Zdi se, da bi bilo boljše vprašanje, zakaj je bilo treba doslej vztrajati in se tik pred zdajci premisliti? Je bila to racionalna odločitev ali predvolilni izračun? Teh potez ni mogoče interpretirati enoznačno. Dejstvo je namreč, da je bilo še nedavno stališče pokrajinskega ministra neomajno - da za pokrajine nikakor še ni prepozno. Dejstvo je tudi apeliranje pokrajinskih »botrov« na vse politične akterje, naj avgusta vendarle podprejo pokrajine. Toda dejstvo je tudi, da ljudje za pokrajine niso kazali navdušenja; nasprotno, kazali so ga čedalje manj. V tem preobratu tako ne gre le za to, kaj Slovenija potrebuje, gre tudi za načelnost.
Prepustitev projekta drugemu sklicu parlamenta je v tem trenutku verjetno najbolj modra odločitev. A če ne drugega, tudi tistih nekaj milijonov evrov ne kaže kar tako pozabiti. Kako kakovostno in obsežno je bilo dosedanje pokrajinsko delo, pa naj presoja stroka, ne politika.
