Smo mlade doktorje znanosti izobraževali za tuji trg?

Nekatere fakultete že omenjajo opuščanje programov, znanstveniki pa opozarjajo na možnost kolapsa prihodnje leto.

Objavljeno
05. maj 2013 22.56
SLOVENIJA LJUBLJANA 21.11.2012 ZNANOST INSTITUT JOZEF STEFAN FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Tina Kristan, Ozadja
Tina Kristan, Ozadja

Ljubljana – Visoko šolstvo in znanost sta v težavah – zadostnih sredstev za tekoče delo ni, kaj šele za njun razvoj. Posledice so že vidne in še bolj bodo, svarijo akademiki. Bodo zato uvedene šolnine? Nekatere fakultete že omenjajo opuščanje programov, znanstveniki pa opozarjajo na možnost kolapsa prihodnje leto.

Petnajst fakultet ljubljanske univerze je prejšnji mesec sodelovalo v protestni akciji – tednu Svobodne univerze. Ta ni bila prva, akademiki so že protestirali pred državnim zborom in izvajali predavanja na javnih prostorih, in tudi ne zadnja. Razmere onemogočajo normalno delovanje slovenskih javnih univerz in pomenijo realno grožnjo za njihov obstoj, so zapisali. Odzivali se bodo, pravijo, vse dokler država ne preneha uničevati javnega visokega šolstva: s preprečevanjem raziskovalnega in pedagoškega dela, kadrovanjem v izvršni veji oblasti, ki sistemsko povzroča korupcijo v visokem šolstvu, in predvsem s tem, da ne zagotavlja zadostnih sredstev za izvedbo programov.

Ljubljanska univerza bo letos od države dobila 23 milijonov evrov manj kot leta 2011, število zaposlenih se je lani zmanjšalo za 286. »Zavedajte se, da če leto, dve, tri ne bomo vlagali v znanje, bomo potrebovali šest let, da bomo spet prišli na raven, na kateri smo,« svari ljubljanski rektor dr. Stane Pejovnik.

Mariborski univerzi so se sredstva zmanjšala nekoliko manj, a še vedno za dobrih 11 odstotkov. Vendar tam, vsaj za zdaj, uporabljajo najbolj grobe ukrepe; rektor dr. Danijel Rebolj je namreč od profesorjev na nekaterih fakultetah zahteval, da brezplačno izvajajo del programa na drugi stopnji. Sindikalni zaupnici dr. Mariji Javornik Krečič pa so zagrozili z odpovedjo delovnega razmerja, ker ni hotela sodelovati v komisiji za pripravo načrta racionalizacije. Prav strah zaposlenih pred povračilnimi ukrepi na mariborski in tudi primorski univerzi naj bi bil eden od razlogov, zakaj profesorji omenjenih univerz niso sodelovali v protestnem tednu Svobodne univerze. Ta je prav tako pokazal, da profesorji in rektor ljubljanske univerze niso povsem na isti strani; slednji se je namreč od protestne akcije distanciral, kar so nekateri že označili za škandal.

Prikrito uvajanje šolnin

Od javnih univerz se danes, kot opozarja dr. Lilijana Burcar, zahteva, da sledijo profitno naravnani tržni logiki, kar se kaže v komercializaciji ter privatizaciji znanja in znanosti v imenu ustvarjanja zasebnega dobička podjetij in nekaterih posameznikov. Le kdo se danes še zaveda, da je javno šolstvo ustanovila država za to, da izvaja javno službo, in da je treba akreditirane študijske programe, kot zahteva zakon, izvajati, se sprašujejo naši sogovorniki. Spremembe v visokem šolstvu so potrebne, dodajo, a po besedah predsednika visokošolskega sindikata dr. Marka Mariniča ne v smeri »menedžerskega upravljanja, privatizacije, še večjega izključevanja ljudi in uvajanja šolnin«. Slednje se »prikrito že dogaja«, pove, saj fakultete zmanjšujejo število vpisnih mest za redne programe, medtem ko jih povečujejo pri izrednem študiju.

Neprimerni prostori

Razmere se močno razlikujejo ne le med univerzami, temveč tudi med fakultetami. »Vse tri umetniške akademije so na margini realne univerzitetne moči,« meni dekan AGRFT Miran Zupanič. Bodoče kulturnike s področja gledališča, radia, filma in televizije izobražujejo v neprimernih prostorih, v katerih so vse od leta 1949; premalo in premajhni odri, hodniki polni omar, čitalnica z manj kot desetimi stoli in šivalni stroj, ki so ga zaradi pomanjkanja prostora namestili na računalniško mizico v študentski sobi. Tako rekoč ni ministra, s katerim ne bi o tem razpravljali, danih obljub je bilo veliko, uresničenih nič. Od leta 2004 čakajo na gradnjo treh umetniških akademij na Roški; če bi se danes intenzivno lotili dela, bi lahko bila stavba zgrajena leta 2017, a le če bi imeli zagotovljeno financiranje. Potrebnih je 140 milijonov evrov investicije. In tu se zgodba zopet konča.

Lani so se javna sredstva akademiji skrčila za osem odstotkov, letos jim grozi še dodatno šestodstotno znižanje, zaradi česar bodo po dekanovih besedah leto sklenili s približno sto tisoč evri minusa. Odpuščali niso in tudi ne bodo; če bodo v to prisiljeni, pove dekan, bodo »ustavili proces«. Že zdaj namreč, nadaljuje, vsak redno zaposleni učitelj opravi dvakrat več ur s študenti, kot je zakonsko določeno, pri čemer tretjina ni plačanih. Če bo šlo tako naprej, bodo kmalu težko dobili najboljše kadre, »mi pa želimo delati odlično in imeti najboljše ljudi v državi«. S podobno situacijo se spoprijemajo na akademiji za glasbo; ker že leta nimajo ustreznih prostorov, »smo tik pred tem, da jeseni ustavimo pouk«, svari dekan Andrej Grafenauer.

Kolaps znanosti?

V zavidljivem položaju ni niti znanost, nekateri že priznavajo, da varčevanje vpliva tudi na kakovost. »Za leto 2014 napovedujejo kolaps; če se letos poleti ne bo usul zlati dež iz Evrope, bomo morali prihodnje leto na veliko odpuščati, in to zelo dobre strokovnjake,« opozarja dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Da bodo posledice najhujše za mlade, ki so pravkar doktorirali, dodaja direktor agencije za raziskovalno dejavnost dr. Franci Demšar.

Položaj otežuje še dejstvo, da bo letos zaradi bolonjskega procesa končala izobraževanje dvojna generacija mladih raziskovalcev. Tako se bo 450 doktorjev podalo na trg dela – na leto je za eno generacijo mladih raziskovalcev namenjeno 30 milijonov evrov – marsikdo pa bo zaradi varčevalne politike na izobraževalnih in raziskovalnih ustanovah ter slabe absorpcijske sposobnosti gospodarstva prisiljen iskati delo v tujini.

Če bo tako, smo »financirali Nemčijo in druge države. To je velika škoda za prihodnost Slovenije,« poudarja dr. Marko Jaklič, profesor z ekonomske fakultete in predsednik sveta za znanost. Treba je zgraditi most med znanostjo in gospodarstvom, vanj je država sicer v zadnjih treh, štirih letih investirala več kot 300 milijonov evrov. »Meni se zdi to ogromno denarja in mi vsi se moramo bolj resno vprašati, kaj delamo s temi sredstvi, ki so dragocena in jih bo vse manj.«

Predvsem pa potrebujemo, nadaljuje ekonomist, nova podjetja, ki bodo izhajala iz znanosti. Prav vlaganje v znanost in inovacije je namreč tisto, »kar prinaša večji multiplikativni učinek kot vlaganje v fizično infrastrukturo, gradnjo cest, ki jo zdaj kličemo na pomoč«.