Tiskane izdaje
Ljubljana – Nekdanji obrambni, zdaj zunanji minister Karl Erjavec trdi, da obstajajo dokazi. Obstaja le navadno potrdilo.
Novi podatki o izvozu odsluženega streliva Slovenske vojske v uničenje na Slovaško kažejo, da je podjetje Vop v lasti slovaškega ministrstva za obrambo sicer izdajalo potrdila o uničenju, ne pa tudi dokazov. Nenavadni so tudi datumi uničenja, ki se pokrivajo z iztekom izvoznih dovoljenj.
Dokumentacija, ki smo jo od slovenskega ministrstva za obrambo (Mors) pridobili po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja kaže, da sta se Mors in slovaški Vop o uničenju slovenskih os, o katerih smo pisali že včeraj, začela dogovarjati novembra 2004. Cena uničenja ene M79 je stala malo manj kot štiri evre, dogovorjeno obdobje likvidacije pa je bilo pet mesecev po prejemu streliva.
Neskladja ali zgolj slabo dokumentirane podrobnosti?
Izvoznik odsluženega streliva je moral o poteku posla obveščati Mors, carino, policijo, s prevozom je bila seznanjena vojaška obveščevalna služba, iz dokumentacije pa je razvidno tudi, da je moral izvoznik »v roku veljavnosti dovoljenja oziroma po končanem uničenju blaga posredovati poročilo o uničenju blaga«. Dovoljenje je veljalo do 31. 8. 2005, isti dan je Vop spisal tudi »zapisnik o ekološki likvidaciji« raket. Ali je slovensko pošiljko res uničil prav na zadnji dan veljavnosti izvoznega dovoljenja podjetja Viator & Vektor, ki je strelivo izvozilo, je še vedno neznanka.
Razjasnitev zgodbe je pomembna, ker se na bližnjevzhodnih bojiščih vse bolj pojavlja orožje z Balkana, morda tudi iz Slovenije.
So dokazila Slovakov res dokazila?
Mors je ob razkritju podatkov, da bi bilo lahko strelivo na bližnjevzhodnih bojiščih tudi slovensko, zagotovil, da so svoj del posla opravili skladno z zakonodajo. Tudi če to drži, je že jasno, da bi morali temeljito preveriti podjetje, ki so mu zaupali uničenje streliva.
Na obrambnem ministrstvu zagotavljajo, da slovaško podjetje Vop pri njih nikdar ni vzbujalo nikakršnega suma, da ne bi bilo kos tej nalogi. Potek dela v družbi so celo osebno preverili. So pa na Morsu hkrati pojasnili, da tudi po ugotovitvah organizacije Car (Conflict Armament Research) niso opravili dodatne poizvedbe o podjetju in morebitnih nepravilnostih, »ker za to ni bilo vzroka«. Iz dokumentacije, ki so nam jo z Morsa posredovali, je razvidno, da je slovaško podjetje v Slovenijo posredovalo zagotovilo, da ima zmogljivosti za uničenje raket, priložilo pa mu je tudi reference, kdo vse so še bile njihove stranke.
Sedanji zunanji, tedaj obrambni minister Karl Erjavec pa je – ob poudarku, da ni nobenega dokaza, da so v Tripoliju našli prav slovensko raketo – včeraj zatrdil: »Obstaja dokazilo o njihovem uničenju leta 2005.« O kakšnem dokazilu govori Erjavec, ni jasno, saj o uničenju obstaja le že omenjeni zapisnik o ekološki likvidaciji. In to v obliki preproste tabele. Iz te tabele ni razvidno, kdaj natančno naj bi Vop uničil rakete.
Zastareli načrti ...
»Več kot 18.000 detonatorjev je čakalo v treh nevtralizacijskih halah. V preostalih prostorih pa okoli 40 ton eksploziva TNT, min, artilerije in raket. Vse to je čakalo na uničenje.« Tako je priča 28. marca 2012 opisovala razmere pred eksplozijo v slovaški tovarni Vop pet let pred tem. Natančno – pred tremi eksplozijami. Vzroki zanje? Napačni postopki za uničevanje nekaterih kosov orožja, pomanjkljivo vzdrževanje prostorov in opreme.
Prvo eksplozijo je, trdijo priče, spremljal »le« manjši požar. Druga je uničila celotno zgradbo. Tretjo je sprožilo 100 kilogramov vnetljivega praška, visoka temperatura pa je sprožila še 300.000 detonatorjev in 50.000 »boosterjev«. Nato se je vse skupaj razširilo še k skladišču TNT. Proizvodni objekt je bil povsem uničen. Statistika pa tragična: osem mrtvih in 30 poškodovanih. Detonacije so bile tako močne, da so poškodovale celo zgradbe v sosednjih naseljih Novaky, Bojnice in Prievidza.
Še ena nesreča je čez štiri leta zahtevala dodatno življenje.
... luknjasti podatki
Preiskovalci nesreče so nesporno ugotovili, da varnostni načrti v podjetju niso bili takšni, kot bi morali biti. Bili so zastareli in nepreverjeni. In kar je še bolj pomenljivo za slovenski kontekst, reševalne enote, ki so prišle na kraj nesreče, menda niso dobile natančnih podatkov o tem, koliko streliva in eksploziva je sploh bilo v podjetju.
Pet ljudi iz vodstva podjetja se na Slovaškem še vedno sodno zagovarja zaradi ogrožanja javne varnosti. Ali se bodo morali tudi zaradi »izginulega« orožja, je odvisno tudi od (ne)odgovornosti Slovenije.
