Tiskane izdaje
Pred poldrugim letom ste ustanovili sindikat socialnih oskrbovalk. Težave? Pogum? Odločenost?
Vse to. Ideja o ustanovitvi sindikata socialnih oskrbovalk, v Sloveniji nas je približno 800, med njimi le nekaj fantov, je bila res moja. Bila sem ena prvih oskrbovalk v Sloveniji. Aktivna sem bila v podsindikatu zdravstva in socialnega varstva. Tam sem si nabrala izkušnje, raziskovala kolektivne pogodbe, zakonodajo. Nekatere stvari so me motile, zato sem iz tega sindikata izstopila. Začutila sem, da bi si z lastnim sindikatom lahko uredile zadeve, ki nas žulijo. Opravljamo specifičen poklic, ki ga same najbolje poznamo. Zdaj pišemo lastno kolektivno pogodbo. Vemo, da ne more biti sprejeta jutri, lahko pa bo čez nekaj let, ko bo le še bolj aktualna. Povpraševanje po pomoči na domu narašča, naši uporabniki in njihovi svojci imajo vse manj denarja za domove starih. Prizadevamo si predvsem za dodatek za neposredno delo z osebami z duševno in telesno motnjo, z okvaro, prizadetostjo in oviranostjo ter z dementnimi. Tega zdaj ne dobimo, srčno pa upamo, da ga bomo. Delodajalcem moramo dokazati, da nam ta dodatek pripada. Sami sicer priznavajo, da nam, a hočejo vse »uradno na mizi«. Pridobili smo mnenja ministrstev za zdravje in delo ter informacijske pooblaščenke, zdaj je zadeva na ministrstvu za javno upravo.
Pridobiti članstvo ni lažja naloga kot registracija sindikata. Kako vam gre?
Nismo si niti upale verjeti, da nam bo šlo tako dobro. Že 70 nas je, pričakujemo pa, da bomo kmalu dosegle prag za reprezentativnost, 15 odstotkov. Pa ne gre samo za omenjeni dodatek. Prizadevale si bomo za izenačenje pogojev dela. Razlike med plačami so zaradi sistema tudi v isti ustanovi za enako delo zelo velike, nekateri delodajalci se trudijo, da bi nam zagotovili varno delo, supervizije oziroma podporo zaradi stresov, ki jih lahko prenašamo tudi na naše družine, nekateri ne. Naše plače so majhne, vozimo se z lastnim avtomobilom, in ko ta odpove, si ga moramo za službene namene sposoditi od moža, otrok ... Oskrbovalke Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana si prizadevamo, da bi dobile vsaj en službeni avto. Verjetno pa je interes za sindikat velik tudi zato, ker hočemo biti sindikat v nekdanjem pomenu besede. Navzven zastopati in zahtevati tisto, kar nam gre, navznoter biti prijazni do članov. Imamo nizko članarino, delamo prostovoljno, pridobivamo ugodnosti za počitnice, ozimnico, imamo Čebelico, brezobrestni sklad za pomoč članom, in dela je vedno več.
Rekli ste, da ste orali ledino. Kako je bilo takrat?
Kot socialna oskrbovalka sem začela delati leta 1994 na Viču v Ljubljani, ko se sploh še ni vedelo, kaj to je. Na tamkajšnjem centru za socialno delo sem imela tri uporabnike. Delala sem prav vse, tudi prala, likala, čistila. Takrat sem bila v krizi in sem morala sprejeti to delo. Bilo je hudo. A zdaj ga ne bi zamenjala. Od takrat se je veliko spremenilo, veliko uredilo. Takrat je bila oskrbovalka lahko oseba s katerokoli izobrazbo, zdaj imajo zdravstveno izobrazbo, lahko pa tudi drugačno, a morajo obvezno pridobiti certifikat prek nacionalne poklicne kvalifikacije. S tem je oskrbovalki priznana četrta stopnja izobrazbe.
Nam lahko opišete delo socialne oskrbovalke?
Najprej bi rada povedala, da smo na terenu, pri oskrbovancu, same in da se moramo znajti. Nimamo ne zdravnika ne drugih medicinskih sester. Naše delo je predvsem vsakdanja telesna nega, od umivanja do britja, občasno kopanja, sprehajanje, postrežba kosila in večerna opravila oziroma priprava na spanje. Ne kuhamo obrokov, le kaj malega, in naše delo ni generalno čiščenje. Počistimo samo za uporabnikom, kopalnico po kopanju, mizo po kosilu ... Prilagoditi se moramo nepokretnemu ali delno pokretnemu uporabniku, njegovim pripomočkom, kopalnici, postelji. Če ga najdemo na tleh, moramo same presoditi, ali poklicati reševalca ali ga pokonci spraviti kako drugače. In tako približno petkrat do sedemkrat v dopoldnevu, enkrat na mesec pa še čez vikend in ob večerih. Za zaščitne rokavice, maske, predpasnike, razkužila poskrbi delodajalec. Praviloma mora ta opraviti tudi prvi pregled pri uporabniku in nam zagotoviti varno delo.
Še to: ali se počitnice, poletje poznajo tudi pri vašem delu?
Niti najmanj oziroma samo toliko, da nam je na službenih poteh v naših zasebnih in večinoma starih avtomobilih brez klimatske naprave precej vroče. Starost in bolezen oziroma pomoči potrebni ne poznajo počitnic.
