Sodelovanje s starši je za dobro šolo nujno

Anton Meden je oče petih otrok – študentke, gimnazijca in gimnazijke, petošolke in šestnajstmesečne malčice. Vrsto let je bil predsednik sveta staršev na OŠ Janka Kersnika Brdo pri Lukovici, bil je član društva Pobuda za šolo po meri človeka, peto leto je predsednik Aktiva svetov staršev osnovnih šol domžalsko-kamniške regije, od junija pa predseduje na novo ustanovljeni Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS). Po poklicu je kemik, zaposlen na ljubljanski univerzi, in je dekan fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Z ženo sta izračunala, da sta se z otroki doslej prebila skozi 28 osnovnošolskih let.

Očitno ste zelo motivirani za delovanje v starševski organizaciji.

Zaradi svojega poklica sem šolstvu dovolj blizu, saj iz prve roke spoznavam znanje, ki ga študenti prinesejo iz osnovnih in srednjih šol, po drugi strani pa dovolj daleč od osnovne šole, da ne čutim konflikta interesov in se ne identificiram z osnovnošolskimi učitelji. Mogoče pa jih zaradi svojega poklicnega dela (čeprav učim odrasle ljudi in v bistveno drugačnih razmerah) včasih laže razumem kot starši, ki nimajo nobene pedagoške izkušnje.

Zveza aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS), ki jo vodite, je še zelo mlada organizacija, saj je bila ustanovljena malo pred koncem prejšnjega šolskega leta. Kje vidite njeno mesto v sistemu?

Osnovni namen ustanovitve zveze je promovirati aktivno vlogo staršev ter utrditi njihovo soudeležbo kot enakopravnega subjekta v vzgojno-izobraževalnem sistemu. S tem želimo prispevati k izboljšanju kakovosti šole. Tako kot dobra šola temelji na partnerskem sodelovanju učiteljev in staršev, je za kakovosten razvoj šolskega sistema potrebno sodelovanje staršev, organiziranih na državni ravni. Zveza bo zbirala mnenja staršev in jih posredovala šolskemu sistemu, poskrbeti pa želimo tudi za informiranje v nasprotni smeri. Že zdaj so zelo pozitivne izmenjave informacij o dobrih praksah, v prihodnosti pa bi zveza lahko organizirala tudi izobraževanja za starše. Podobno že več desetletij delujejo starševske organizacije v evropskih državah, torej moramo veliko nadoknaditi. Šolskim oblastem in stroki se želimo predstaviti kot aktiven in dobronameren sogovornik in pričakujemo, da bodo argumente staršev, ki slonijo na neposrednem izkustvu delovanja šole v praksi, pri sprejemanju odločitev resno pretehtali in upoštevali.

Pri bolj zapletenih zadevah ne bo lahko oblikovati skupnih stališč, glede na to, da so mnenja in interesi staršev zelo razpršeni.

To drži.

Kako boste to presegli?

Nobene potrebe ni, da bi za vsako ceno hoteli doseči enotno mnenje in strinjanje vseh staršev. Tudi ob vprašanjih, pri katerih se oblikuje prepričljivo večinsko mnenje, so lahko argumenti manjšine še vedno tehtni in vredni razmisleka. Še bolj to velja, če je mnenje bolj razdeljeno. Naš namen je zbrati in prečistiti stališča in argumente ter jih v zgoščeni obliki predstaviti stroki in nosilcem odločitev v tehten razmislek. Ko se mnenja razhajajo, je lahko to tudi znak, da nobeden od obstoječih predlogov ni dober in je treba poiskati novega, boljšega.

Tak primer so verjetno enotne zimske počitnice...

Med starši je mnenje o tem res precej razdeljeno. Spadam med zagovornike enotnega termina, saj imamo tako možnost, da otroci prebijejo počitnice skupaj s svojimi brat­ranci in sestričnami v Prekmurju in na Notranjskem. Priznam pa na primer tudi argument staršev, ki zaradi službe v majhnih kolektivih ne morejo vsi hkrati dobiti dopusta in jim deljeni termin zato bolj ustreza. Več predlogov je zato šlo v smeri dveh tednov počitnic, pri čemer bi se en teden prekrival. Mogoče bi kazalo znova razmisliti o tem.

Glede učbenikov starši bržkone niste tako razdeljeni?

Med starši vlada precej enotno mnenje, da so učbeniki predragi, zaskrbljeni smo tudi ob ugotovitvah strokovnjakov, da niso vsi tako dobri, kakor bi morali biti. Vprašanje pa je, kako s sistemskimi ukrepi to razrešiti. Na zadnjem sestanku koordinacije predsednikov aktivov smo se zavzeli za pogovor, pri katerem bi poleg založnikov in predstavnikov šolskega ministrstva sodelovali tudi starši. Poskušali bi najti za slovenski prostor ustrezno rešitev, ki bo zagotovila kakovostna učna gradiva po primerni ceni, ne glede na to, ali ceno plačamo iz državnega ali osebnega proračuna. Rezultat tega predloga je, da je minister Lukšič imenoval delovno skupino s precej široko zasedbo, v kateri ima svojega predstavnika tudi naša zveza.

Zdi se, da z razmerami v šolstvu ni zadovoljen nihče, niti učenci, niti učitelji, niti starši. Kaj je po vašem največja šibka točka sistema in kakšna je za vas idealna šola?

To mnenje o (ne)zadovoljstvu je zelo posplošeno. Se strinjam, da bi težko našli koga, ki je zadovoljen z vsem, prav tako pa bi najbrž težko našli koga, ki ni zadovoljen prav z ničimer v našem šolstvu. Težko tudi rečem, kaj je najbolj narobe, ker je na eni šoli to, na drugi kaj drugega … Vedno pa sem zagovarjal evalvacijo delovanja šol, v katero bi bilo vključeno tudi mnenje staršev. Dobro vodstvo in dobri, motivirani učitelji so pogoj za dobro šolo. Če k temu dodamo še partnersko sodelovanje s starši in dobre materialne možnosti, je to šola po moji meri. Evalvacija bi po mojem izluščila, katerega od teh štirih stebrov je treba najprej utrditi.

Starši menda vse pogosteje hodijo v šolo z odvetniki. Menite, da bi bilo treba pravo povsem pregnati iz šol?

Jaz prava iz šol ne bi izganjal. V pravni državi mora tudi šola delovati pravno. Zagovarjam sicer občutno poenostavitev in zmanjšanje števila predpisov, ki veljajo v šoli, vendar jih je treba upoštevati. O tem, da starši hodijo v šolo z odvetniki, se res veliko sliši, vendar osebno ne poznam niti enega primera, čeprav delujem v šolstvu že skoraj petnajst let, in to v precej širšem okolju, kakor je samo naša šola. Kaže, da so taki primeri zelo redki, da pa se o njih veliko govori. Po mojem pa tudi večina teh redkih primerov ni potrebna, saj se da zadeve urediti s pogovorom, če udeleženci le hočejo prisluhniti drug drugemu.

Kakšne so izkušnje vaše družine? Kako pogosto hodite na govorilne ure in kaj pričakujete od učiteljev svojih otrok?

Izkušnje so vseh vrst. Trije otroci so osnovno šolo že končali, četrta je v petem razredu, se pravi, da sva se z ženo skupaj z njimi doslej prebila skozi 28 razredov OŠ. V tem času se je res zgodilo marsikaj – od izjemnega truda nekaterih učiteljic in s tem omogočenega uspeha otroka do popolnoma neustreznega odziva odgovornih delavcev šole v primeru nasilja. Večinoma pa so izkušnje dobre. Otroci so v šoli uspešni in z učitelji smo večinoma brez zapletov našli skupni jezik. Z ženo hodiva na govorilne ure karseda redno. Če le utegneva, greva oba. Od učiteljev pričakujeva, da opravljajo svoje delo strokovno in zavzeto, da naju o delu in vedenju otrok sproti in kakovostno obveščajo in se, seveda v dialogu z nama in drugimi starši, posvetijo tudi vzgojni vlogi, oblikovanju celostne osebnosti otrok.

Se strinjate s tezo, da današnja šola preveč dela prelaga na starše? Koliko plakatov denimo ste vi osebno naredili ali jih pomagali narediti svojim otrokom?

Odgovor je precej odvisen od učitelja in starosti otrok. Zgodilo se je, da je bila naloga prezahtevna in sem se resno spraševal, kako so jo naredili učenci, ki jim starši niso mogli pomagati. Sam sem sodeloval pri kakšnih petih plakatih, žena pa pri še več. Pazila sva, da nisva delala namesto otrok, ampak jih le spodbujala in usmerjala pri iskanju virov in vztrajnosti pri izdelavi. Nekateri starši so dandanes kar preveč zaščitniški, večina pa nas vendarle meni, da mora otrok prevzemati odgovornost. Zaščititi ga je treba, kadar je v stiski brez lastne krivde. Učiteljem se lahko zgodi tudi kak­šen spodrsljaj, pa zaradi tega še ni treba rušiti njihove avtoritete, saj s tem škodimo predvsem otrokovi motivaciji.

Kakšen odnos do šole bi svetovali staršem današnjih prvošolcev?

Aktiven in zahteven. Menim, da se moramo starši za šolo zanimati, se potruditi za sodelovanje z učitelji, dati na razpolago tudi svoj čas in energijo za dejavnosti, pri katerih lahko pomagamo. Smemo pa pričakovati, da bo šola svoje poslanstvo dobro opravila, in smo dolžni opozoriti tudi na napake, ki jih opazimo, in po možnosti sodelovati pri njihovem odpravljanju.