Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija velja pred luksemburškim Sodiščem Evropske unije za eno najmanj aktivnih držav. Je vzrok tudi to, da za slovenske sodnike, ki se odločijo službovati na tem sodišču, ne velja mirovanje sodniške službe, zato o takšnem koraku niti ne razmišljajo?
Na ta problem nas je opozorila nekdanja okrožna sodnica gospodarskega oddelka v Kranju Marjana Grašič. Maja lani se je odločila, da se kot pravnica za leto dni zaposli na Sodišču EU – to je sodišče, ki zagotavlja enako spoštovanje prava EU pri razlagi in uporabi pogodb v vseh državah EU, pristojno pa je tudi za reševanje pravnih sporov med državami članicami in institucijami EU – in sodniška funkcija ji je prenehala. Po letu dni se je hotela vrniti na kranjsko sodišče, vendar ni bila izbrana, na njeno srečo pa so ji pogodbo v Luksemburgu podaljšali še za leto dni. Grašičeva se ne more sprijazniti, da se pri nas toliko govori o begu možganov, ko pa se hočejo tisti ljudje, ki so si v tujini nabirali izkušnje, vrniti v domovino, se pokažejo ovire.
Izvirni greh je v zakonskih rešitvah, ki v takšnih primerih mirovanja sodniške službe ne poznajo. Tudi zato po prepričanju Grašičeve slovensko sodstvo ni dovolj vpeto v mednarodne povezave, deluje samozadostno.
Slovenskih sodnikov nikjer
Da je neaktivnost Slovenije pred luksemburškim sodiščem resničen problem, je večkrat opozorila tudi nekdanja sodnica in kasneje generalna pravobranilka tega sodišča dr. Verica Trstenjak. Na praksi v njenem kabinetu so bili nemški sodniki, slovenskih ni nikjer, čeprav morajo pri svojem delu uporabljati tudi evropsko pravo.
Da je to problem, se strinja tudi predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek. »Res smo si zadnjih nekaj let na vso moč prizadevali za zmanjševanje sodnih zaostankov in je bilo (tudi) zato posluha za druga angažiranja sodnikov premalo. Menim, da možnosti, ki nam jih ugledne ustanove ponujajo, ne bi smeli zamuditi. Predvsem široko znanje in strokovnost sta namreč tisto, kar sodstvu daje moč in bo največ pripomoglo tudi k dvigu njegovega ugleda. Vse drugo so zunanji dejavniki, kjer pa veljajo drugačne zakonitosti.«
Gluha ušesa
Ena od teh zakonitosti je, da zakon o sodniški službi taksativno našteva primere, ko sodniku funkcija miruje. Velja za nekatere politične funkcije (predsednik republike, poslanec DZ, predsednik vlade, minister, varuh človekovih pravic ali njegov namestnik, predsednik ali član komisije za preprečevanje korupcije, poslanec evropskega parlamenta, član evropske komisije, evropski varuh človekovih pravic) in nekatere sodniške funkcije (sodnik ustavnega sodišča, sodnik mednarodnega sodišča ali druge mednarodne pravosodne funkcije). Sodniku pa funkcija ne miruje, če se odloči za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog v mednarodnih institucijah, čeprav to rešitev pozna večina drugih držav.« To je še posebno zanimivo, saj če je sodnik pri nas, denimo, začasno dodeljen na delo na pravosodno ministrstvo, da mu pomaga s svojim znanjem, mu funkcija miruje.
»Kljub našim predlogom, da se zakon dopolni z možnostjo mirovanja sodniške funkcije tudi, če je sodnik dodeljen za opravljanje strokovno zahtevnih opravil, konkretno za strokovnega sodelavca Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ali strokovnega sodelavca Sodišča Evropske unije v Luksemburg, ali eksperta v raznih misijah EU in Sveta Evrope in njunih specializiranih organizacij, doslej ni bilo posluha za spremembo,« pojasnjuje Roblekova.
Zato se »kar nekaj kolegov ni odločilo sprejeti povabila za sodelovanje na misijah. Aktualni so bili zlasti Kosovo pa tudi Romunija, Etiopija, Sudan in še nekatere afriške in bližnjevzhodne države. Nekaj sodnikov pa je sodniške vrste res zapustilo in sprejelo strokovni izziv.«
