Sodniško darilo

Razsodbe ustavnega sodišča so v zadnjem desetletju sprožale velike javne razprave, včasih celo politične krize. V času tranzicije so se pred sodniki znašla najpomembnejša vprašanja časa: privilegij politikov, da se upokojijo skrajno mladi, lastninjenje stanovanj in podjetij, denacionalizacija, vloga katoliške skupnosti v družbi, pomen referendumskega odločanja ...

Tokratna odločitev sodnikov, da ne bodo kar tako dovolili spremembe plačevanja sodnikov, ne bo imela tako usodnega pomena za prihodnost. Ni pa nepomembna. Minister za javno upravo Gregor Virant bo moral projekt prilagoditi odločitvi ustavnega sodišča in na področju sodstva, ker gre za posebno vejo oblasti, poskrbeti za postopnost (plača se nikomur ne sme znižati), pravno čistost (urejene morajo biti z zakonom in ne z nižjim aktom) in poštenost v primerjavi z drugimi vejami oblasti, da sodniki ne bodo slabše plačani.

V dobro voljo, če pogledamo iz drugega zornega kota, spor in razplet najbrž spravlja večino od 1891 funkcionarjev vseh vej oblasti v državi, ki bi se jim brez ustavnega sodišča že pred desetimi meseci znižale plače. Že v parlamentu je bilo težko dobiti zadostno podporo, ker so poslanci tudi sami sebi jemali po nekaj deset tisoč tolarjev mesečno. Ustavno sodišče jim je z zamrznitvijo projekta pred desetimi meseci naredilo uslugo. Nekoliko pa tudi z razsodbo, s katero, dokler vladajoči bolje ne uredijo statusa sodnikov, ostaja za večino ugodnejša plačna ureditev. Nekoliko so sodniki popustili le pri lokalni samoupravi, kjer predvsem župani manjših občin s spremenjeno ureditvijo pridobijo in v tem smislu sodbo najvišjega sodišča najbrž pozdravljajo tudi lokalno.

Varčevati v javnem sektorju ni lahko. In na hitro ne gre. Sploh ne pri sodnikih in najpomembnejših funkcionarjih. Dobra plat je, da je z razsodbo pat položaja konec in je projekt »varčevanje« mogoče nadaljevati, če bo vlada ponudila boljše rešitve za sodnike.
Če si bo po zapletih na nevarnem področju zniževanja plač najbolj vplivnim še upala.