Šola je popoldne postaja, učitelji pa kretničarji

Ljubljana – Popoldanski kaos v šolah se umirja, ugotavljajo ravnatelji. Toda učitelji še vedno opozarjajo, da postajajo kretničarji, starši pa, da otroci, ki so v šoli do poznega popoldneva, prihajajo domov brez opravljenih nalog. Podaljšano bivanje naj bi bilo namenjeno tudi učenju, ne le sprostitvi, a zanj ponekod primanjkuje časa, predvsem pa miru.

Zaradi razdrobljenosti in prekrivajočih se ur neobveznih izbirnih predmetov, dopolnilnega in dodatnega pouka, interesnih dejavnosti ter vsega, kar je še treba umestiti v ure po pouku, je, kot pravijo na šolah, tako rekoč nemogoče izvajati koncept podaljšanega bivanja, kot je zastavljen v teoriji.

Skupine otrok se iz ure v uro spreminjajo, ponekod se združujejo otroci iz različnih oddelkov in celo razredov. Nekateri imajo v času podaljšanega bivanja interesne dejavnosti, drugi odhajajo v glasbeno šolo. Starši prihajajo ponje, kot jim ustreza, saj spada podaljšano bivanje v razširjeni program in je neobvezno. V popoldanske ure je treba umestiti še čas za kosilo, ki ga ponekod razdelijo v jedilnicah, kjer ni prostora za vse učence hkrati.

»Sestavljanje urnika podaljšanega bivanja je znanstvena fantastika,« pravi Polonca Šurca Gerdina, ravnateljica OŠ Ivana Cankarja na Vrhniki, ki je ena največjih v Sloveniji, saj jo obiskuje 1069 otrok.

Domače naloge v šoli

Na nekaterih šolah zato že težko organizirajo tudi 45 minut pedagoškega miru, ko naj bi učenci pisali naloge, pa čeprav je samostojno učenje eden od štirih ključnih elementov podaljšanega bivanja. »Čas, ki ga morajo otroci preživeti v šoli po pouku, preden se zaradi delovnega časa staršev lahko vrnejo domov, naj bo preživet smiselno in v čim večjo korist otroka – torej naj ne bo le varstvo,« pravi dr. Anton Meden, predsednik združenja staršev. »Kurikulum podaljšanega bivanja bi morali v šolah izpeljati čim bolje. Še posebej v zgodnejšem obdobju šolanja je pomembno, da je del namenjen tudi pridobivanju veščin samostojnega učenja oziroma utrjevanja snovi ali reševanja domačih nalog.«

Osip v višjih razredih

Razmere so iz leta v leto bolj kaotične, letos pa je tako hudo, da so ravnatelji opozorili tudi širšo javnost. »Opažamo, da nam število ur, namenjenih za podaljšano bivanje, zmanjšujejo že vsaj pet let. Ne vemo, zakaj, najbrž zaradi varčevanja. Veliko šol ima zato hude težave,« pojasnjuje predsednik združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan.

»Na začetku šolskega leta nismo imeli dovolj ur za vse vpisane učence. Potem smo si na ministrstvu izpogajali več ur, obenem smo se pogovorili tudi s starši. Dogovorili smo se, da se v četrtem in petem razredu v podaljšano bivanje vpišejo tisti, ki ga res potrebujejo in ki ga bodo obiskovali do konca leta. Strinjali smo se, da to ne sme postati popoldansko varstvo, ampak da bomo vsi poskrbeli, da bomo lahko izvajali koncept podaljšanega bivanja,« pojasnjuje Polonca Šurca Gerdina in dodaja: »Osip je velik predvsem v četrtem in petem razredu, v prvih treh razredih pa ga skoraj ni. Na ministrstvu morajo razumeti, da moram 1. septembra imeti zagotovljene učitelje za delo v podaljšanem bivanju, tudi če se kasneje, kar je tudi njihova pravica, starši odločijo za izpis iz različnih vzrokov.«

Dvojne ure

V podaljšano bivanje se zajedajo interesne dejavnosti, neobvezni izbirni predmeti in od letos tudi angleščina v drugem razredu. To pomeni, da na nekaterih šolah zmanjka ur za učitelje podaljšanega bivanja. Če jih je na šoli preveč, lahko primanjkljaj ur povzroča težave, saj generacije nihajo. V dobrih časih na ministrstvu niso bil tako pozorni, ali plačujejo dvojne ure za enega otroka, s krizo pa so šolam naročili, da morajo ločeno evidentirati učence v podaljšanem bivanju in tiste, ki so v tem času v interesnih dejavnostih. To pomeni, da ne morejo več za enega otroka obračunavati dvojnih ur.

Na šolah, kjer so dobili premalo ur in imajo v višjih razredih učitelje, ki zaradi majhnih generacij niso dovolj obremenjeni, v podaljšanem bivanju sodelujejo tudi predmetni učitelji. V enem popoldnevu se lahko tako v isti skupini otrok zvrsti več različnih učiteljev, med njimi tudi tisti, ki otrok ne poznajo. Tudi zato je ponekod kaos. Na zavodu za šolstvo pa tudi v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) sicer poudarjajo, da razporejanje predmetnih učiteljev v oddelke podaljšanega bivanja ni najbolj smiselna rešitev, saj so navajeni na drugačen način dela.

Navajanje na samostojnost

»Potrebe so drugačne, organizacija dela pa ostaja enaka,« pojasnjuje dr. Fani Nolimal iz zavoda za šolstvo, ki se je z ravnatelji že pogovarjala, da bi jo bilo treba prilagoditi; že zato, ker se podaljšano bivanje zaradi angleščine in neobveznih izbirnih predmetov ponekod začenja celi dve pedagoški uri kasneje kot nekoč.

In čeprav se pogledi na organizacijo morda razlikujejo, se ravnatelji, učitelji, starši in strokovnjaki strinjajo, da je treba podaljšano bivanje ohraniti. »Kam bodo sicer starši dali otroke?« opozarja Polonca Šurca Gerdina. »Vsi svojim ne morejo zaupati, da bodo lahko sami preživeli vse popoldne, zato je smiselno, da ostanejo v šoli, kjer naredijo tudi naloge. Res pa je, da je treba otroke v četrtem in petem razredu počasi navajati na samostojnost. Tistim, ki so popoldne nekaj ur lahko sami doma, je treba naložiti domača naloge in tudi gospodinjska opravila, potem pa lahko popoldneve in večere preživljajo v bolj sproščenem vzdušju,« pravi ravnateljica.