Šola je zadnje bojišče uporništva

Šola je postala tako pomembna, da si jo mladi izbirajo za zadnjo frontno črto v svojih spopadih s starši.

Objavljeno
01. november 2013 20.44
Varna pot v šolo 1.9.2013 Ljubljana Slovenija
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Ljubljana - Družinska terapevta dr. Albert in Lea Mrgole se v svoji praksi vse pogosteje srečujeta z mladimi, ki preprosto nočejo hoditi v šolo, ali učenci, ki se nočejo učiti. Šola je v družinskem življenju postala tako pomembna, da si jo otroci izbirajo za zadnjo frontno črto v svojih spopadih s starši. S šolo jih lahko spravljajo iz tira. Velja tudi obratno: mladostnik je lahko kakršenkoli, da le domov nosi dobre ocene.

Ste se kdaj zalotili, da v svojem otroku vidite le še šolarja? Da ga vrednotite zgolj skozi šolske ocene? Da v njem ne vidite več prijaznega brata, ki je vedno pozoren do mlajše sestrice, športnika, ki zabija odločilne koše, skrbnega fantiča, ki vedno brez opozorila pospravi sobo?

Prazni listi

Da je šola način za izražanje upora, ugotavljajo tudi učitelji, ki se, denimo, na nacionalnih preizkusih znanja srečujejo s praznimi listi. Ko učence vprašajo, zakaj niso rešili nalog, jim ti odgovorijo, ker je to brez veze. Nič nimajo od tega. Zavest, da je treba včasih kaj narediti, od česar nič nimamo, je sicer lastnost odraslosti in zrelosti, a takšna apatija šolarjev bi morala biti znamenje za alarm. In tudi je.

Starši zaradi otrok, ki prihajajo v šolo nepripravljeni in ki ne delajo domačih nalog, najemajo inštruktorje in obiskujejo družinske terapevte.

Ti jim sporočajo: šola je zadnje bojišče uporništva, ker najstniki iščejo stik s starši prek tistega, kar je tem najbolj pomembno. Starše skrbi za otroke, a to skrb izražajo samo z bedenjem nad šolskimi ocenami. »Šola je glavno središče komunikacije med starši in najstniki. Za starše je prva naloga, za najstnike zadnja,« pravi Albert Mrgole.
Najstniki imajo prijatelje, tudi z učitelji so lahko zelo povezani, ampak pri tem potrebujejo vzornika, odraslo osebo, ki jim bo pomagala čez razvojno obdobje pubertete.

Starši zato ne morejo biti njihovi prijatelji; lahko pa so njihov oporni steber, človek, ki postavlja meje in ki ve, kaj je zanje dobro in kaj ni. Občutek, da se starši zanje zanimajo tudi zunaj šole, je za otroke in mladostnike zelo pomemben. »Srečujeva najstnike, ki so v stiski, ker niso slišani. Na eni od šol nama je otrok rekel: 'Vreden sem toliko, kakršne ocene imam,'« opozarjata zakonca Mrgole.

Starši tako pogosto ne vedo, katero glasbo otrok najraje posluša, vedo pa, kakšne ocene ima. »Velikokrat jih vprašam, katera je otrokova najljubša čokolada. Katero glasbo posluša? Kako je ime njegovemu prijatelju? So mu že kdaj segli v roko? Strmijo. Ker to zanje ni pomembno,« pojasnjuje Lea Mrgole.

Strpnosti ne moremo izmeriti

Zakaj je šola postala edino merilo za vrednotenje naših otrok? Ker njihove empatije ali strpnosti, navdušenja ali zanimanja ne znamo izmeriti? Predvsem zato, menita zakonca Mrgole, ker so starši še vedno prepričani, da je izobrazba ključna za otrokovo prihodnost.

»Naši starši so bili rojeni med vojno ali po njej. Takrat je res veljalo, da šola pomaga do boljše prihodnosti. Ta vzorec vlečemo za sabo, čeprav danes ni več tako,« pravi Lea Mrgole, Albert pa dodaja: »Sam vidim tudi vpliv kulture individualizma, kjer štejejo samo merljive stvari. Žal je šola edina takšna merljiva zadeva. Obenem je tovrstno vrednotenje otrok in mladostnikov tudi znamenje šibke čustvene inteligence naše dobe, v kateri zlahka govorimo merljivih vrednotah, težko pa o čustvih.«

Čas šolanja pa ravno sovpada s puberteto, v kateri se rojeva in oblikuje čustveno življenje. Če najstniki ne dobivajo sporočil, da so čustva dovoljena in cenjena, jih nehajo izražati. Ne sporočajo več, kdaj so veseli in kdaj žalostni, kdaj ponosni in kdaj razočarani. Ni več pomembno, da so nekaj dosegli, ampak samo še, koliko so za to dobili. »Recimo, da otrok pride iz šole s trojko. Starši ga ne vprašamo več, ali je z oceno zadovoljen, ampak takoj prevzamemo lastništvo nad njegovim dosežkom. Rečemo: 'Joj, kako sem vesela!' Ali pa: 'Zmoreš za štiri. Zakaj se ne potrudiš, da bi pisal več?'« poudarja Lea Mrgole.

Prilaščanje dosežkov

A njegovega dosežka si ne bi smeli niti lastiti niti vrednotiti. »Odrasli verjamemo, da ga bomo spodbudili k delu, če mu bomo rekli: 'Zakaj se ne potrudiš za več?' A ravno s tem stavkom ubijemo njegovo željo po tem 'več'. Če bi ga vprašali, kako je zadovoljen z oceno, bi nam morda povedal, da mu je do štirice le malo manjkalo. Tako bi izvedeli veliko več; da je želel štirico, da bi jo lahko dosegel in da je kljub temu zadovoljen. Z našim 'zakaj' pa smo mu sporočili, da ni naredil dovolj, da je izguba, da je lenuh. Povedali smo mu, kaj si o njem mislimo, on je utihnil in odšel.«

Kaj torej narediti, da bodo starši v otroku uzrli še druge lastnosti? »Ko pride domov, ga ni treba najprej vprašati, kako je bilo v šoli. Starši naj se raje pozanimajo, ali je utrujen, mu skuhajo morda kakav, vprašajo, kaj lahko naredijo zanj,« svetuje Lea Mrgole. Tako mu bodo sporočili, da je pomemben on, ne šola. Tako mu bodo pokazali, da je doma dobrodošel, takšen, kot je, enkrat naveličan in drugič navdušen.