Tiskane izdaje
Ljubljana – Čeprav mladi z lahkoto upravljajo z digitalnimi orodji in s prsti hitro drsijo po zaslonih, to še ne pomeni, da znajo v obilju informacij te tudi kritično sprejemati. Očitek marsikaterega učitelja je, da so otroci medijsko in digitalno nepismeni, zato lahko hitro podležejo manipulaciji.
Youtube, instagram in snapchat so bili za marsikoga še pred nekaj leti popolna neznanka. Danes to niso le najbolj priljubljene spletne aplikacije številnih osnovnošolcev, ampak velikokrat tudi njihov najpomembnejši vir informacij o dogajanju v svetu.
»Otroci na vprašanje, kaj je časopis, ne znajo odgovoriti. Imamo izgubljeno generacijo bralcev, ki medijev ne uporablja. Bojim se, da brez njih odrašča že druga. Ne zatiskajmo si več oči – tiskana beseda izginja,« je kritična novinarka in urednica spletnega časopisa za otroke Časoris dr. Sonja Merljak Zdovc.
Digitalna revolucija je iskanje informacij popolnoma spremenila. Če so državljani pred desetletji odgovore na svoja vprašanja našli v časopisih ali med poslušanjem večernih novic, danes do njih dostopajo v trenutku in le z le nekaj kliki.
Bralci so zaradi dostopnosti brezplačnih informacij na različnih platformah izgubili potrebo po spremljanju medijev, njihovo že tako načeto zaupanje do novinarjev pa so še bolj spodnesle tako imenovane lažne novice, razlaga Aidan White, direktor mednarodne organizacije Ethical Journalism Network. »Že odrasli pogosto ne znajo presoditi, kaj je res. Še manj bodo to znali njihovi otroci, če jih tega ne bomo naučili,« dodaja Sonja Merljak Zdovc.
Medijska strategija še čaka v predalu
Evropska komisija se je po brexitu začela nevarnosti širjenja laži in manipulacij z informacijami zavedati. Januarja je ustanovila 39-člansko strokovno skupino za boj proti lažnim novicam, izpeljala je raziskavo javnega mnenja med evropskimi državljani ter anketo med strokovnjaki in zainteresirano javnostjo.
Medtem v Sloveniji na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport napovedujejo, da bodo konkretnejše aktivnosti na tem področju oblikovali šele, ko bo kulturno ministrstvo sprejelo medijsko strategijo. Ta izboljšanje medijske pismenosti prepoznava kot prvi splošni cilj, vendar finančnih sredstev ne navaja. Njeno sprejetje je bila poleg prenovitve medijske zakonodaje ena od koalicijskih zavez trenutne vlade. Obe zdaj v predalu čakata na voljo naslednje.
Pismenost na izbiro
Slovenske šole otrok na življenje v digitalni dobi tako še nekaj časa ne bodo pripravljale sistematično. Medtem ko srednješolci medijsko pismenost spoznavajo le delno, prek nekaterih obveznih izbirnih vsebin kulturne vzgoje, je predmet vzgoja za medije v osnovnih šolah od šolskega leta 2001/2002 za učence zadnje triade le izbirni. Za izvajanje predmeta je ministrstvo namenilo 140 tisoč evrov, v tem šolskem letu pa ga obiskuje 1326 učencev, saj predmet eno šolsko uro tedensko izvaja 92 osnovnih šol od skupno 452 (brez podružnic).
Vendar pa je učni načrt izbirnega predmeta preveč ohlapen in popolnoma zastarel, komentira Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franja Malgaja. »Učitelji smo pri izvedbi prepuščeni lastnemu entuziazmu, ob enem pa imamo na tem področju premalo znanja,« pojasnjuje.
Kljub temu vztrajajo, saj se zavedajo, da učenci ne vedo, kaj se dogaja v svetu, v katerem živijo. »Kakovostni mediji so zanje nedostopni. Verodostojnih novic ne ločijo od manj zanesljivih. Država otrok digitalno ne vzgaja in niti ne razume, zakaj je to pomembno,« opozarja Potočnikova.
Finska je zgled
Na vlogo medijev pri izobraževanju ne smemo pozabiti, če želimo otroke pripraviti na življenje danes in jutri. »Sicer bodo živeli v svojem fantazijskem svetu, ki je drugačen od tistega zunaj varnih učilnic,« razlaga Saara Salomaa z nacionalnega avdiovizualnega inštituta (Kavi) na Finskem, vodilni državi pri sistematičnem medijskem opismenjevanju otrok in medijski svobodi med državami sveta.
Medijska vzgoja je del njihovega šolskega kurikuluma od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, traja pa od vrtca do konca srednje šole. Pred petimi leti je okrilje nad njo prevzelo finsko ministrstvo za izobraževanje in kulturo, pri čemer sodeluje z okoli 50 nevladnimi organizacijami. »Ne živimo več v jamah. Vsi smo obkroženi z mediji, zato jih moramo v sodobni družbi znati uporabljati,« poudarja Saara Salomaa.
Ljudje potrebujejo dostop do zaupanja vrednih informacij, na katere se lahko zanesejo, je prepričan Aidan White. »Posledice bodo v nasprotnem primeru za demokracijo uničujoče. Si želimo svet s še več škodoželjnosti, več pristranskosti, strahu in konfliktov?«
Tega bi se morali zavedati tudi novinarji, katerih najpomembnejša odgovornost je, da informacije predstavijo verodostojno, dodaja Sonja Merljak Zdovc. Tudi medijskim hišam bi izobraževanje uporabnikov moralo biti v interesu, saj bodo starejše bralce, ki so na spremljanje tradicionalnih medijev še vajeni, prej ali slej izgubili. Od ozaveščenosti državljanov o pomenu informacij je tako odvisno tudi njihovo preživetje.
