Solinarji upirajo oči v nebo

 »Pobirali bomo, dokler nam bo to omogočalo vreme,« pravi Dario Sau, vodja pridelave soli v sečoveljskih in strunjanskih solinah. Sogovornik kljub dosedanji ne prav spodbudni letini ostaja optimist. »Če bo september sončen in suh, se lahko še vse popravi, če pa bo deževen in vlažen, bomo sezono kmalu zaključili,« je pojasnil na temelju svojih bogatih izkušenj.

Letošnje poletje ni bilo najbolj naklonjeno pridelavi soli; do zdaj so pobrali 900 ton, pri čemer naj bi povprečna letina znašala od 2700 do 3000 ton, a takšne količine v zadnjih letih solinarjem ne uspe doseči. Rekordno je bilo leto 2012 s 5300 tonami soli, najslabše pa leto 2014, ko skoraj niso imeli pridelka. Sol so letos začeli pobirati v zadnjih dneh junija, sezona pa se bo, upajo solinarji, vendarle še nekoliko raztegnila v september.



»Temperature čez poletje so bile sicer dovolj visoke, a je bila vlažnost ozračja visoka, zato so bili pogoji za izparevanje soli slabi,« je navedel Dario Sau. V teh dneh so pridelavo zaradi minulega dežja ustavili, a sogovornik pričakuje, da jim bo v prihodnjih dneh vreme naklonjeno in bodo postopno lahko povečevali pridelek z začetnih 30 ton na dan na 50 do 60 ton, lahko tudi na 70 ton na dan. »Vsak dan sonca in vetra nam je v prid,« je poudaril. »Leta 1985, ko sem začel kot mlad solinar na dveh najetih solnih poljih, smo imeli slabše poletje kot letos, a smo sol grabili ne le ves september, ampak tudi še dolgo v oktober,« se spominja. V primerjavi s tistimi časi se je proizvodnja soli v Sečovljah močno zmanjšala (kot posledica znižanja cen na globalnem trgu), spreminjajo pa se tudi vremenski pogoji.
 

Ekipo solinarjev je težko sestaviti

Podjetje Soline, ki je v lasti Telekoma Slovenije, ima koncesijo za upravljanje ter gospodarjenje s sečoveljskimi in strunjanskimi solinami. Obenem skrbi tudi za kulturno dediščino, saj ohranja tradicionalen način pridelave soli, ki je pomembno zaznamoval območje Istre vse od časa Beneške republike. V delu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, prikazujejo celo 700 let staro tehnologijo pridelave soli. Vse od takrat do današnjih dni pridelava v teh krajih temelji na petoli – mikroorganizmih, na katerih se nabira sol, ki je tako ločena od blatne podlage ter ima izrazito belo barvo.



Sau še kako dobro ve, da je tak način pridelave stroškovno zelo zahteven. Težava je tudi s pridobivanjem mladih za fizično naporno delo v solinah, ki jim čez poletje pušča le malo prostih dni. Glavnino solnih polj je na sečoveljski Leri, kjer na 25 aktivnih solnih poljih (ter enem rezervnem) dela enako število solinarjev, od tega jih je približno polovica pogodbenih najemnikov. »Z večino solinarjev, ki smo jih dobili letos, sem zadovoljen in upam, da bomo z njimi sodelovali še naprej,« meni Sau. Na Leri bi proizvodnjo soli sicer lahko tudi podvojili, a bi za obnovo druge polovice solnih polj potrebovali večmilijonski vložek.

Prodaja se povečuje, zaloge plahnijo

Podjetju Soline vsako leto uspe prodati približno za sto ton več soli kot leto prej, povprečno so je v zadnjih letih prodali za 1200 ton na leto. S piransko soljo, ki ima geografsko zaščiteno poreklo, in solnim cvetom, ki se ga pobira kar z vodne gladine solnega bazena, prodirajo celo na oddaljene trge, kot so angleški, japonski, ameriški in avstralski. Večino soli pa prodajo v Sloveniji.

Zdaj jih bolj kot povečevanje prodaje skrbijo zaloge. Sau čez prst oceni, da imajo dovolj soli le še do pomladi prihodnje leto. Če se letošnje razmere torej ne bodo popravile, jim je pred naslednjo sezono utegne celo zmanjkati.