Tiskane izdaje
Ljubljana – Elektronske redovalnice vzbujajo različne odzive. Nekateri so navdušeni, drugi so do digitalnega nadzora otrok skeptični. Šole morajo staršem ponuditi nove možnosti, ti pa naj se odločijo, ali bodo za približno 25 evrov na leto digitalno sledili otrokom ali pa bodo gradili zaupanje.
Prve šole so e-redovalnico z digitalno podporo Logos.si pilotno uvedle že pred desetletjem. »Kar nekaj vodstev šol je imelo posluh in skupaj smo prebrodili začetno nezaupljivost. Storitev se je dobro prijela. E-redovalnico imajo danes skoraj vse šole. Ali jo ponudijo staršem, pa spada v okvir njihove avtonomnosti,« razloži Tomaž Krišelj, direktor Logos.si.
Med prvimi so novost uvedli v Gimnaziji Škofja Loka. Ravnatelj Jože Bogataj pravi, da izkušnje niso bile slabe, a se je za to možnost odločilo le deset odstotkov staršev. Še vedno imajo tudi papirnato redovalnico.
Kolikšno je zanimanje staršev za e-redovalnico, smo vprašali tudi na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ). »Nimamo evidence, menimo pa, da jo ima približno četrtina osnovnih šol. Konec šolskega leta bomo opravili podrobno analizo,« odgovarjajo. Ker se je to šele začelo, podatkov s terena ni, izkušnje iz preteklih let pa kažejo na različne odzive.
Majhen interes staršev
Lani se je v digitalizacijo šolstva vključilo še podjetje e-Asistent. Po besedah direktorja Vladimirja Balukčića uporabljajo njihovo rešitev na 203 srednjih šolah, pričakujejo pa, da bo v prihodnjem šolskem letu takšnih šol 90 odstotkov. Storitev smo ponudili tudi osnovnim šolam. Podatkov o interesu staršev za letos še ni, lani pa jih je eno od oblik obveščanja hotelo več kot 55 odstotkov. »Zanimivo je, da se na nekaterih šolah vključijo skoraj vsi starši, drugod pa manj kot deset odstotkov,« ugotavlja direktor Logos.si.
Podatek je potrdila ravnateljica ljubljanske OŠ Savsko naselje Verica Šenica Pavletič. »Starši naših učencev e-redovalnice ne uporabljajo množično. Njihov delež je manjši od deset odstotkov.« Vendar izkušnje ovržejo bojazen, da bi starši zaradi sodobnih pristopov opustili osebne stike s šolo. »Praviloma izobraženi starši, ki imajo tudi računalniško znanje, bolje skrbijo za svoje otroke. Težave imamo s starši problematičnih otrok. Teh navadno ni blizu pa tudi e-redovalnice ne uporabljajo,« trdi Pavletičeva. Podobno je ravnateljica OŠ Davorina Jenka iz Cerkelj Damijana Božič Močnik prepričana, da bodo govorilne ure v klasični obliki ostale, saj elektronski stiki ne morejo zamenjati osebnih.
To poudarjajo tudi na MIZKŠ: »Pri vodenju e-redovalnice strokovni delavci in vodstva šol ne smejo pozabiti na neposredno komunikacijo med starši in šolo.«
Začetna previdnost
Ob uvedbi digitalizacije v šole je bila aktualna skrb, kako se bodo nanjo odzvali učitelji, a so bili večinoma zavzeti za novost.
»E-redovalnica se je pokazala za dobro sredstvo. Sprva smo se projekta lotili dvotirno, vendar so učitelji ugotovili, da je sistem zelo preprost. Na njihovo pobudo smo papirnate redovalnice opustili,« pravi Ivan Lorenčič, ravnatelj II. Gimnazije Maribor. Ob obnovi šole so vse učilnice opremili z računalniki, vsak učitelj ima prenosnik. E-dnevnik so lani poskusno uvedli v treh razredih, zdaj ga uporabljajo vsi.
Dobre izkušnje ima tudi direktor e-Asistenta. »Pogosto slišimo, da so šole rigidne, učitelji pa nenaklonjeni novim tehnologijam. Naše izkušnje so nasprotne,« pravi, »sprva so previdni, a ko vidijo koristi, odpora ni več. Analiza je pokazala, da so nekateri administrativni procesi po prenovi krajši za kar 30 odstotkov.«
Mag. Nives Kreuh, vodja projekta E-kompetentni učitelj na Zavodu RS za šolstvo, pravi, da si na zavodu prizadevajo dvigniti digitalno pismenost in podpirajo uporabo sodobne tehnologije v šolah, a poudarjajo, naj se uvaja smiselno in kritično. »Ena od novih tehnoloških oblik je tudi digitalizacija vnašanja ocen, arhiviranja, evidentiranja in dokumentiranja podatkov. To je oblika elektronskega poslovanja v šoli, ki ga podpira novi zakon.«
Starši imajo na voljo pestro izbiro dodatnih elektronskih storitev. Uporaba e-redovalnice s posebno kodo in geslom je zanje brezplačna, saj strošek pokrijejo šole, če pa hočejo sprotna obvestila po e-pošti ali na mobilni telefon, jih morajo plačati. Z elektronskimi sporočili so lahko obveščeni, kot pravi Tomaž Krišelj, o dogajanju pri pouku, pohvalah ali grajah, napovedanem preverjanju znanja in navzočnosti pri pouku.
Šolski Big Brother
Pri Logos.si tedensko obvestilo na naslov enega od staršev stane 12 evrov na leto, če želita informacije vsak dan prejemati oba, pa 34 evrov na leto.
Pri e-Asistentu prispevek za paket, ki omogoča podrobnejši vpogled, dostop do različnih svetovalcev in dodatnih vsebin, znaša 25 evrov na leto. Ocene in obvestila o izostankih dobijo brezplačno. Starši ne morejo izbirati med ponudniki, z njimi pogodbe sklepajo šole, ki določijo tudi, katere podatke jim bodo pošiljale.
Šolniki svarijo, da se z možnostjo elektronskega sledenja otroku krhajo osebni stiki in maje zaupanje. Ravnatelj škofjeloške gimnazije ima zadržke.
»Načeloma nasprotujemo takšnemu nadzoru otroka. Dijake vzgajamo v odgovorne osebnosti. Da bi najstniku sledili vsako minuto, je popoln nesmisel in ni zdravo za vzgojo. To bomo staršem na roditeljskih sestankih zelo glasno povedali. Ali res vsak teden potrebujejo informacijo o ocenah, kdaj in kaj otrok piše, ali je šel na malico, kdaj je manjkal? Nikomur ne bi bilo všeč, če bi bil vsak njegov korak nadzorovan. To je kot pri Big Brotherju.«
Tudi na II. gimnaziji v Mariboru prisegajo na trikotnik otrok–šola–starši. »Elektronske storitve so odlične za vodenje dokumentacije, a zelo slabe za vzgojo. Informacije se pošiljajo mimo otrok. Nekatere šole so to že opustile. Pri nas staršem odpremo vse možnosti, hkrati pa odločno povemo, kaj si mislimo, pa naj se odločijo sami,« opozarja Ivan Lorenčič.
