Sovo ujeli pri vohunjenju za avstrijskim veleposlaništvom v Sloveniji

Ljubljana – Da gre za blamažo in da bi se z Avstrijci lahko razpravljalo na drugačen način, je prepričan nekdanji veleposlanik v Avstriji Ivo Vajgl. To je le eden od odzivov na nespretnost Sove pri pridobivanju informacij. Tarča je bilo avstrijsko veleposlaništvo v Ljubljani.

Cilj Sove je bil po pisanju Dnevnika avstrijsko veleposlaništvo v Sloveniji, zgodba pa sega v čas prejšnjega direktorja Sove Staneta Štembergerja, ki ga je imenovala vlada Alenke Bratušek. Operativcu Sove naj bi bilo izdano navodilo, naj naveže stike z uslužbenko avstrijskega veleposlaništva, s čimer naj bi agencija pridobila zanimive informacije, s katerimi je menda razpolagal avstrijski veleposlanik. Uslužbenka je namero slovenskega obveščevalca prepoznala oziroma v sodelovanje ni privolila, o dogajanju pa je obvestila nadrejene. Avstrijci so primer prijavili svoji policiji, ta pa ga je predala slovenskim kolegom. Poleg njih je s primerom seznanjeno tudi tožilstvo in premier Miro Cerar.

Obžalovanja vredne epizode

Evropski poslanec, nekdanji zunanji minister in veleposlanik v Avstiji Ivo Vajgl meni, da bi lahko Sova »sebi in Sloveniji prihranila blamažo, če priložnosti za profesionalno in politično odgovornost ne bi iskala v dejavnostih, ki spominjajo na slabe kriminalne romane«. Kot nekdanji veleposlanik je prepričan, da s politiki in diplomati sosednje Avstrije vselej in o vseh temah lahko razpravljamo na normalen, odprt in prijateljski način.

»To velja tudi za najobčutljivejše aktualne teme. Vznemirjanje uslužbenke diplomatskega predstavnika Avstrije v Ljubljani je obžalovanja vredno dejanje, za katerega se Avstrijcem opravičujem,« je še dejal Vajgl.

»Takšne epizode med sosednjima državama so obžalovanja vredne,« pa pravi Aleksander Geržina, prav tako nekdanji veleposlnik v Avstriji. Pravi, da bi jih bilo treba razčistiti, še preden pridejo v javnost, in sicer »po ustaljenih procedurah in kanalih, ki so predvideni v takšnih primerih in se tudi uporabljajo«.

Do »južne komponente«

Poleg vprašanj o (ne)spretnosti Sove pa se postavlja nič manj pomembno vprašanje – kaj je zanimalo slovenske obveščevalce (in torej tudi oblast)? Naši sogovorniki, ki zaradi občutljivosti teme niso hoteli biti imenovani, poudarjajo, da je na prvem mestu, po vsem sodeč, »južna komponenta«. Šlo naj bi predvsem za informacije, ki jih ima »slovenska severna soseda o slovenski južni sosedi«, pri čemer pa naj ne bi bila v ospredju politična vprašanja, pač pa »posebno občutljiva gospodarska«.

Torej od informacij o bankah in investicijah pa vse do infrastrukturnega in logističnega dela, predvsem kar zadeva pristanišči Koper in Reka. »Da bi slovenske obveščevalce zanimalo kaj drugega kot našteto, si težko predstavljam,« je dejal eden od naših sogovornikov.

Zaprto?

Po naših neuradnih informacijah je sicer že dolgo veljalo, da je ta primer »ad acta«, torej z avstrijsko stranjo »razčiščen, urejen in zaprt«. Vprašanje, ki za zdaj ostaja brez odgovora, je, zakaj je bil spet obujen v življenje.